Zaprite aplikacijo in se predajte odnosu

Tinder, najbolj priljubljena aplikacija za zmenke na svetu in tako rekoč najboljši kraj za spoznavanje novih ljudi, je kot bleš­čeč supermarket z množico hitro dostopnih produktov v lični embalaži. A če želiš najti nekaj posebnega, je lahko obisk tudi zelo utrujajoč in poln razočaranj, zato se je takšnega načina spoznavanja partnerja treba lotiti strateško.

Želja po hitrih rešitvah

»Živimo v družbi, kjer hlastamo za doživetji, za uresničevanjem ciljev in doseganjem obilja, ob tem pa se je izgubila protestantska delovna etika, saj trud ni več vrednota, prej slabost; rezultate želimo hitro in brez napora,« razlaga dr. Tjaša M. Kos, psihologinja in psihoterapevtka. Pomanjkanju časa in želji po hitrih rešitvah zelo ustrezajo številne spletne platforme, ki ponujajo pomoč pri iskanju partnerja.

Še do nedavnega je bil način spoznavanja potencialnih partnerjev prek spleta povezan s kupom predsodkov. »Veljalo je, da je to način le za tiste, ki si drugače partnerja ne morejo najti, za neke vrste drugorazredne samske – predvsem moške in redkeje ženske,« pravi Kosova.

Če želimo dolgotrajno zadovoljujoče partnerstvo, se bomo morali kdaj tudi potruditi, pravi strokovnjakinja za odnose. Foto Shutterstock

Številne zveze med pripadniki različnih starostnih skupin, ki so izšle iz spletnih klepetalnic, zavračajo tudi stereotip, da je spoznavanje potencialnih partnerjev prek spletnih platform primerno samo za mlade in tiste, ki iščejo samo mimobežne afere. Empirične raziskave kažejo, da sta daleč najpogostejša motiva za spoznavanje ljudi želja po oblikovanju trajnejšega odnosa in skupno preživljanje prostega časa, iskalci spolnih odnosov naj bi bili v manjšini. Edina skupina posameznikov, pri kateri so raziskovalci zaznali odstopanja, so versko opredeljeni, ti se menda opazno manj odločajo za tovrstno navezovanje stikov. V desetih letih, odkar je začel delovati tinder, najbolj priljubljena in za uporabo najprijaznejša aplikacija za spoznavanje ljudi (pa tudi največkrat prenesena aplikacija na svetu), se je torej digitaliziral tudi trg samskih. Največ uporabnikov tinderja, po svetu jih je vsak mesec aktivnih več kot 75 milijonov, se uvršča v starostno skupino med 33 in 44 leti, raste tudi delež starejših od 50 let. Še vedno pa je dve tretjini uporabnikov moških.

Izogibajo se srečanj v živo

Kljub priljubljenosti aplikacije pa, kot pravi Milena Pleško, direktorica in soustanoviteljica certificirane agencije za spoznavanje samskih Aglaia, sicer dolgoletna pravnica za ločitve, se je tovrstnega načina spoznavanja partnerja treba lotiti strateško, sicer zapravimo veliko več časa, kot če bi to počeli na tradicionalni način. »V teoriji aplikacija omogoča, da že vnaprej narediš selekcijo potencialnih kandidatov. A kot poročajo moji klienti, srečanja niso prav pogosta. Marsikdo potoži, da se tisti na drugi strani, kljub večmesečnemu dopisovanju, izogiba srečanju v živo.«

Vse to je posledica družbe, ki se bolje znajde za zaslonom kot v realnosti. »Ljudje so postali zelo spretni pri oblikovanju popolne spletne identitete, zato je normalno, da se bojijo srečanja, ker mu lahko sledi zavrnitev. Po drugi strani se oseba, ki se sreča z nekom, ki je v resnici drugačen, kot se prikazuje na spletu – ima več kilogramov, drugačno pričesko, je govorno manj spreten in podobno – počuti ogoljufano, saj tega človeka niti ne prepozna. Odnos tako začenjaš z lažjo, kar ni dobro. Slišim tudi, da se po srečanjih ne počutijo dobro, ker ne dobijo dovolj komplimentov. Na spletu so navajeni všečkov, v živo pa se ljudje pač ne hvalimo ves čas,« razlaga Pleškova.

Strah pred zavrnitvijo

Statistike kažejo, da se na več kot polovico sporočil, poslanih v aplikacijah za zmenke, ne odgovori, kar po besedah psihoterapevtke Kosove podžiga občutke še večje osamljenosti in zavrženosti. »Raziskovalci ugotavljajo, da je med uporabniki tinderja več občutkov anksioznosti in nižje samopodobe.«

Pomanjkljive socialne veščine na eni strani in visoki, tako rekoč perfekcionistični standardi na drugi povečujejo tesnobo pri iskanju partnerja v živo. Foto Alex Ruhl/Shutterstock

Odstopanje med digitalnim in realnim jazom sogovornica pojas­njuje tudi s tem, da se je v času odtujenosti in visokih standardov glede samopodobe, ki nam jih postavljajo sodobni mediji, lažje skriti za zaslon in besedilo. Pomanjkljive socialne veščine na eni strani in visoki, tako rekoč perfekcionistični standardi na drugi povečujejo tesnobo pri iskanju partnerja v živo. Na podlagi teh umetnih standardov, ko so pred nami zgolj idealizirane podobe življenj, smo oblikovali izjemno visoke standarde tako zase kot za svojega potencialnega partnerja. S takšnimi pričakovanji do drugih in zahtevami do samih sebe je težko stopiti v realen stik. Močan strah pred zavrnitvijo in občutek neustreznosti nas zavirata pri tem, da bi navezovali stike v živo. Pri aplikacijah, kjer lahko kontroliramo slike, ki jih pošiljamo, in tekstovna sporočila, je strah pred zavrnitvijo manjši,« pravi Kosova.

Pleškova dodaja, da je med mladimi težav še več. »Nimajo socialnih veščin, ne znajo se pogovarjati, ko se srečajo v živo, zablokirajo. Moje delavnice, na katerih govorimo o tem, da je treba gledati v oči, kaj je primerno za pogovor na prvem zmenku in kaj ne, na splošno o tem, kako komunicirati, so polne. Mladi okamnijo že, če jim kdo pošlje zvočno sporočilo, kaj šele, če jih kdo pokliče,« pove sogovornica, ki opaža tudi, da je med mladimi velika dezorientiranost glede tega, kakšen naj bi bil odnos. »Gre za generacije, ki so pogosteje odraščale z enim od staršev in nimajo vzorca odnosa med dvema. Veliko časa so preživeli s starši in ne z vrstniki, pri 35 še niso imeli nobenega resnega partnerja in tukaj je težav kar nekaj.« O tem, mimogrede, govori tudi odlična knjiga Poročen z mamo.

Prevelika izbira
in prevelika pričakovanja

Po mnenju Pleškove in Kosove ravno zaradi tega marsikdo raje ostaja samo pri dopisovanju, ker že tako zadovolji potrebo po odnosu. »Raje ohranjajo površinske odnose, čeprav jih na dolgi rok puščajo prazne,« pravi Pleškova in omeni še problem prevelike izbire. »Znanstveno je dokazano, da je izbira lažja, če je manjša in manj raznolika. Danes ti aplikacije ponujajo na stotine potencial­nih partnerjev, zato je odločitev težja. Tudi ko se porodi obojestranska simpatija, občutek, da je mogoče na naslednji strani nekdo boljši, ne izgine. Svojim strankam (prek njene agencije predhodnega dopisovanja ni) vedno pravim, da ko začutijo, da z nekom začenjajo odnos, naj zaprejo vse aplikacije in se predajo odnosu.«

Pomanjkljive socialne veščine na eni strani in visoki, tako rekoč perfekcionistični standardi na drugi povečujejo tesnobo pri iskanju partnerja v živo. Foto Alex Ruhl/Shutterstock

Kot je znano, pa so današnji odnosi bolj kratkotrajni, kot so bili nekoč. Zato je tinder tudi srečevališče mnogih ločencev. »Vse iluzije od perfekcionizma v odnosih do tega, da morajo biti partnerstva ves čas zabavna, da morata partnerja skupaj rasti in se nadgrajevati, do tega, da je iskanje partnerja po internetu preprosto, vodijo tudi do tega, da v odnosih ne vztrajamo. Ker naša realna partnerstva ne dosegajo idealiziranih podob, smo pogosto še globlje razočarani, hkrati pa to vodi v še pogostejše menjavanje partnerjev,« razlaga Kosova.

Zabloda spontanosti

Eno najpogostejših napačnih pričakovanj je, da bo v zvezi ves čas vse čudovito. »Želimo si visoke intenzitete čustev, brezkompromisno harmonijo, ujemanje in nadgrajevanje – vse to pa na popolnoma spontan način,« pravi Kosova in dodaja, da je mit o spontanosti velika zabloda. »Gre za to, da mislimo, da morajo biti vsa naša dejanja v partnerstvu – spontana. Da se moramo imeti spontano fajn, da mora biti spolni odnos vedno spontano super in da se moramo spontano vedno in povsod ujemati. Spontano to ne gre. Včasih napol v šali, napol zares rečem, da gre spontano odnos lahko samo v franže. Če želimo dolgotrajno zadovoljujoče partnerstvo – se bomo morali kdaj tudi potruditi.« Za začetek s tem, da odgovorimo na sporočilo in se čim prej odpravimo na srečanje v živo.