Mogoče je najbolj nečloveška monogamna zveza, ki traja vse življenje

»Resnična ljubezen. Ni to tisto, kar si vsi želimo?« S tem vprašanjem občinstvo v seriji in gledalce pred ekrani izzove glavna junakinja Netflixove znanstvenofantastične serije The One, v kateri ta odkrije in obljublja, da lahko na podlagi DNK najdemo popolnega partnerja. Vendar idealnega partnerja oziroma idealne zveze ni, nam brez olepševanja pove antropolog dr. Dan Podjed. »Optimalna zveza mogoče že, ideali pa so tisto, za kar 'plačujemo'.«

S pojavom družbenih omrežij in spletnih aplikacij za zmenke, ki so, predvsem po marcu 2020, postale izhodišče za prvi stik, se je močno spremenila narava iskanja partnerjev, ustvarila se je tudi iluzija neskončne izbire potencialnih partnerjev. Pravzaprav tiranija izbire, saj v resnici sreča in zadovoljstvo v zvezi nista odvisna od izbire, dognanja raziskav povzema Podjed. »To je problem, ko (na tinderju) podrsate nekoga v levo (kar pomeni, da ga preskočiš, podrsati v desno pa pomeni 'všečkati'; op. a.) in v istem hipu razmišljate, da zamujate nekoga drugega. O tem mi večkrat pripovedujejo uporabniki tinderja,« pravi antropolog in nadaljuje: »Tudi v družbenih okoljih, kjer imajo dogovorjene poroke, je zakonska sreča približno taka kot tam, kjer je na voljo ogromno izbire, na primer na zahodu. Da imamo zdaj več izbire, se mi zdi podobna iluzija, kot ko smo nekoč, ko je bila na prodajnih policah ena čokolada, mislili, da bomo bolj zadovoljni, če bo na policah 50 blagovnih znamk čokolade.«

Dr. Anja Kovačič, specialistka zakonske in družinske terapije, dodaja, da če vedno iščemo nekaj 'boljšega', zamujamo priložnosti za dolgotrajno zvezo, obstaja pa tudi verjetnost, da bomo na koncu ostali sami. »V nekem trenutku se je treba odločiti in nekemu odnosu dati priložnost. Resnično življenje je vlaganje dragocenega časa v odnose, ki nas bogatijo.« Kot pravi, na videz neskončna ponudba omogoča večjo distanco, obenem pa lažje razosebljanje morebitnih partnerjev. Razlog za ujetost v zanko nenehnega menjavanja partnerjev in nezmožnosti oblikovanja globljega odnosa lahko tiči tudi drugje, morda v strahu pred zavezanostjo, intimo, razmišlja.

Poliamorija in odprte zveze

Z družbenimi omrežji in spletnimi aplikacijami se je bolj kot v preteklosti pokazalo, da nam je všeč več ljudi hkrati, to je tako imenovana poliamorija. »Morda gre za način soobstoja novih razmerij, kar mogoče ni nič slabega, saj to ni tako nečloveško, kot si mislimo. Mogoče je najbolj nečloveška monogamna zveza, ki traja vse življenje, oziroma je neki ideal, ki pa ga navadno najdemo le v filmih in pravljicah,« meni Podjed. Antropološke raziskave so pokazale, da že v preteklosti vrsta homo sapiens ni bila posebno monogamna.

Antropologinja Helen Fisher ugotavlja, da je pri naših prednikih zveza trajala približno štiri leta, potem so si poiskali drugega partnerja. Štiri leta pa zato, pojasnjuje Podjed, ker je v tem času par ponavadi dobil otroka in ta je bil že dovolj velik, da sta se partnerja razšla. »Po svetu je ogromno modelov zvez, ki funkcionirajo, ideal monogamnosti je eden od možnih modelov. Mislim, da mladi vse bolj ugotavljajo, da je modelov več, da si jih želijo preizkusiti in bodo morda delovali bolje kot monogamna zveza za vse življenje,« razmišlja Podjed. In kot tudi v raziskavi Future of dating napovedujejo pri Tinderju, bo v prihodnje več ljudi bolj odprtih oziroma že na začetku ne bodo iskali specifičnega tipa zveze. V zadnjem času se denimo vse bolj govori o odprtih zvezah, ko imata oba partnerja (spolne) odnose tudi z drugimi.

Tipi zveze se torej spreminjajo. Od izbruha pandemije je, kot v omenjeni raziskavi ugotavljajo pri Tinderju, bolj pomembna postala geolokacija, torej iskanje morebitnih partnerjev, ki živijo v bližini. Predvidevajo, da bo to v prihodnje pomembno predvsem za generacijo Z. Kot dodaja Podjed, je bistvo aplikacij prav to, da se ljudje najprej povežejo na daljavo, potem pa od blizu: »So le pripomoček, ki dva človeka, ki sta si na neki način blizu digitalno, pripelje skupaj. Še vedno je fizični stik temelj dolgoročne zveze. Malo razmerij poznam, ki bi obstajala izključno na omrežjih ali med ljudmi, ki se pred tem še nikoli ne bi srečali.«

Kot dodaja psihoterapevtka Anja Kovačič, se zaupno in resno partnerstvo lahko začne na spletu, a je pomembno, da človeka čim prej spoznamo tudi osebno, saj se s tem najlažje izognemo ustvarjanju idealizirane podobe, ki jo s projekcijo oblikujemo sami. Fenomen projekcije je v spletnih okoljih zelo močan; primer tega je zaljubljanje v neznance, ki jih morda sploh še nismo videli, niti slišali, smo se pa v klepetu z njimi tako ujeli, da se počutimo močno povezane. »Čeprav v resnici ne vemo, kdo je oseba na drugi strani, manjkajoče delčke sami zapolnimo z lastno idejo oziroma željo, kakšen je ta neznanec. Tako si ustvarimo princa ali princeso na belem konju, ki pa je lahko daleč od tega, kakršna je oseba v resnici.« Seveda so tudi take zgodbe s srečnim koncem. »Nekdanja sošolka je dobila partnerja, Indijca, tako da sta si najprej dopisovala, potem sta se srečala, se preselila skupaj in imata otroke … Ta digitalni princ na belem konju je romantični ideal sodobnega časa,« doda Podjed.

Ves čas živimo v resničnostnem šovu

Ljudje iščemo stik, ko ga najdemo, začnemo neko razmerje, in če to ne deluje, najdemo nekoga drugega. Torej ni bistveno drugače kot v preteklosti, drugačen je le medij, razmišlja Podjed. Spletna omrežja so postala naše glavno okno v svet, fizični pogovor iz oči v oči je danes bolj drugotnega pomena, meni Podjed. »Pred ekranom smo večino svojega budnega časa, fizični svet je v primerjavi z digitalnim postal sekundaren, celo manj realen. Mislim, da je ljudem postalo bližje, da jih nekdo ogovori na daljavo, napiše kratko sporočilo, kot pa to, da jih ogovori v živo.« Zadnji dve leti je bilo priložnosti, da nekdo pristopi do nas, vse manj. »In kako bo pristopil? Z masko na obrazu?« se sprašuje antropolog. »Ta del telesa je vendar naš bistveni uporabniški vmesnik.«

Podoba se pri iskanju partnerja danes zdi še bolj pomembna. Če si je v 50. letih prejšnjega stoletja Micka, ko je šla na zmenek s Francijem, nadela boljša oblačila in se naličila, danes podobno ličimo svoje digitalne profile. Po Podjedovem mnenju imajo, ko govorimo o zunanji podobi, prednost tisti, ki so ne le videti bolje, ampak se znajo bolje predstaviti, bolje pisati, se bolje 'prodati'. Posledica tega je, da ob stiku z realnostjo včasih pride do razočaranja, četudi nekateri uporabijo kup trikov, kako se predstaviti kot ravno prav boljši, da ljudje v živo nato niso razočarani. A razočarani so lahko bili tudi v preteklosti. »Kaj je prava podoba, je težko odgovoriti, saj jo ves čas ustvarjamo. Tinder me spominja na instagram, postali smo družba spektakla; ves čas živimo v resničnostnem šovu, iz sebe in svoje podobe ustvarjamo spektakel. Vizualno je na prvem mestu. To je dejstvo. Ne poglobimo se dosti in zame je to 'podrsavanje' zelo površinsko.«

V primerjavi s preteklostjo, ko so ljudje živeli v manjših skupnostih in so bili med seboj bolj povezani, danes živimo v velikanskih anonimiziranih skupnostih, bližino, ki je bila nekoč fizična in bolj intenzivna, pa nadomeščamo z velikim številom mnogo manj osebnih stikov, pojasni psihoterapevtka. »Spletni odnosi ne morejo nadomestiti medosebnih, v kakršnih so rasle generacije pred nami. Delno nam ti 'anonimni', tehnični odnosi zapolnjujejo potrebo po stiku z drugim, v jedru pa globlje, pristne bližine v tem ni.«

Digitalni profili kot filtrirane resnične podobe

Spletni stiki pogosto temeljijo na naših predstavah o drugih oziroma naših željah. Če karikiramo, odgovarja Anja Kovačič, smo lahko v tem vzporednem digitalnem svetu vse, samo resnični ne. Skrivamo se za skrbno izbranimi in predelanimi fotografijami, delimo skrbno izbrane informacije, ki predstavljajo le drobne, pogosto zelo olepšane izseke našega življenja. »Prikazujemo filtrirano različico sebe, ki nas dela privlačne, zanimive in všečne – sebi in drugim. Prav zato različne aplikacije dajejo prostor za ustvarjanje napačnih vtisov.« In zato je včasih zaradi te zloščene podobe težko ljudi spustiti v resnično življenje, kjer je drugače, kjer smo mi drugačni, s svojimi šibkostmi, strahovi, željami in tudi močno potrebo po tem, da bi bili sprejeti, ljubljeni in razumljeni. »Prej ko se sprejmemo z vsem, kar smo, in bolj ko si upamo kazati svojo pravo podobo, lažje navezujemo iskrene odnose z drugimi – na spletu in v resničnem življenju. Nenazadnje si ob sebi želimo nekoga, ki se bo zaljubil v našo resnično podobo, ne v izkrivljeno, zlagano,« pojasnjuje psihoterapevtka.

Kje je tukaj prostor za ljubezen, saj se zdi, da ljudje iščemo predvsem 'ljubezen do sebe'? »Pravzaprav gre za samopotrjevanje. Če nas kot potencialnega partnerja označi več ljudi, se počutimo dobro – podobno kot zbiranje všečkov na omrežjih oziroma sledilcev na twitterju je na tinderju to, koliko ljudi nas prepozna kot dovolj privlačne, da bi se sestali z nami,« odgovarja Podjed.

In če je že danes naša komunikacija precej drugačna kot pred desetletjem ali dvema, enako pa velja za iskanje partnerja, si lahko predstavljamo, da bo prihodnost prinesla še veliko več – zaljubljali in ljubili se bomo vse bolj digitalno. Se bomo zaljubljali tudi v 'Alekse', kot v filmu Ona, torej v naše pametne virtualne pomočnike, ali celo robote, kot v Ex Machini? »Če pogledamo samo virtualni svet in se navežemo na trend, ki se je uveljavil v zadnjih dveh desetletjih, lahko rečemo, da se bo vse skupaj nadaljevalo v smeri še večjega razosebljanja, ko ne bo več potrebe, da imamo na drugi strani sploh še resničnega človeka, temveč navidezno osebo, ki bo izpolnjevala naše potrebe,« razmišlja Anja Kovačič.

»Z naslednjim valom digitalizacije, v hipu, ko si bomo nataknili VR-očala in druge pripomočke, s katerimi bomo ne le videli, ampak čutili, se bodo zgodile revolucionarne spremembe … Naslednji korak bo, da se bomo zaljubili v umetno inteligenco, še zadnji pa, da se bo digitalno bitje – umetna inteligenca – zaljubilo v umetno inteligenco in pozabilo na nas,« razmišlja Podjed, ki pa kljub temu glede naše prihodnosti (odnosov) ni preveč črnogled. Opaža namreč, da se vzporedno z digitalizacijo dogaja tudi dedigitalizacija, ko mladi sicer digitalnega ne zavračajo, a jim obenem vedno več pomenijo analogne vsebine in načini povezovanja. »Mislim, da se bo vrnil tudi trend srečevanja v živo,« doda Podjed in »težnja po pristnih stikih«, njegovo misel dopolni Kovačičeva.