V nadaljevanju preberite:

Moram priznati, da sem se o ljubezni več naučila iz knjig kot iz življenja. Težko je reči, da bi se morali o ljubezni učiti v šoli, mislim, da se nikoli ne bi naučili dovolj, da bi se lahko izognili strtemu srcu, in da je v ljubezni pač tako, da velikokrat ponavljamo iste napake. Očitno moramo čez neke izkušnje, spoznavati napake in se ob tem veliko naučiti o sebi.

Novi ljubezni se ponavadi kar predamo, brez velikega razmisleka o tem, zakaj nas je prejšnja onesrečila. Kaj pa če bi nanjo pogledali drugače, če bi začeli razvijati nekakšno veščino in bi se znali obvarovati slabih izkušenj, ne pa da se vržemo v nov odnos kot v divje morje?

Čuden občutek je, ko premišljujem o tem, kdo sem bila v prejšnjih odnosih. Bila sem mešanica žalosti, strahu in frustracij. Na neki način sem se o ljubezni tudi učila, saj sem se o svojih nesrečnih zvezah veliko pogovarjala s prijateljicami, brala knjige in sčasoma sem postala razumevajoča in sočutna do svoje nesrečne mladostne verzije, ki je tako obupno iskala ljubezen na napačnih mestih.

V knjigi Pogovori o ljubezni sem želela z bralci deliti to, kar sem se naučila v štirih letih, odkar preučujem ljubezen in se pogovarjam o njej.

To je tema, ki nas ves čas preganja. Ko sem se končno zaljubila in našla partnerja, nisem mogla zanositi in spet se mi je zdelo, da če ne bom mogla imeti otroka, ne bom občutila prave ljubezni. Vedno obstaja tveganje, da bomo obsedeni z eno od oblik ljubezni, resnica pa je, da če ene od teh oblik ljubezni nimaš, lahko še vedno živiš srečno in polno življenje.