Nadomestki mesa in iskanje dolgo izgubljene ladje

Laboratorij za raziskovanje možganov

Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper danes odpira nov laboratorij, SloMoBIL: Slovenian Mobile Brain/Body Imaging Laboratory. Opremljen bo z najnovejšo tehnologijo za raziskovanje živčno-mišične učinkovitosti, ki bo pomembno pripomogla pri raziskavah razumevanja naših možganov med gibanjem. Kot pojasnjujejo, je ustanovitev laboratorija SloMoBIL eden glavnih mejnikov mednarodnega projekta TwinBrain, v skupni vrednosti milijon evrov, ki na ZRS Koper poteka med letoma 2020 in 2023. »V vsakodnevnem življenju počnemo veliko stvari avtomatično. In čeprav se zdi, da velikokrat reagiramo brez najmanjšega miselnega napora, se v naših možganih odvije ogromno kompleksnih procesov. Novi laboratorij bo v prakso prenesel dosedanja dognanja v nevroznanosti gibanja ter nam omogočil, da še natančneje raziščemo procese, ki potekajo v naših možganih in na daljši rok pripomoremo k preprečevanju ali celo omilitvi nekaterih patoloških stanj, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova bolezen,« je pojasnil snovalec projekta dr. Uroš Marušič.

Robotska roka v vesolje

Evropsko robotsko roko (Era) bodo na mednarodno vesoljsko postajo poslali še ta mesec skupaj z novim ruskim modulom Nauka. Uporabljali jo bodo v ruskem delu postaje, pomagala pa bo astronavtom na vesoljskih sprehodih. Enajst metrov dolga roka je namreč lahko v pomoč pri nameščanju in menjavi sestavnih delov postaje. Kot poudarjajo pri evropski vesoljski agenciji, je v celoti izdelana v Evropi, konzorcij evropskih podjetij je vodil Airbus. Postaja je do zdaj že opremljena z dvema podobnima robotskima rokama, ki pomagata pri postopkih spajanja posameznih plovil s postajo, vendar ne kanadska ne japonska roka ne dosežeta ruskega dela postaje. Novo tehnologijo bodo namestili na modul Nauka, a jo bodo lahko premeščali tudi na druge ruske dele. Upravljajo jo lahko tako iz notranjosti kot z zunanje strani postaje.

Več dreves, več dežja

Raziskave več evropskih inštitutov so pokazale, da bi lahko količino dežja v Evropi povečali s sajenjem dreves. V študiji, objavljeni v reviji Nature Geoscience, so zbrali zgodovinske podatke o količini padavin po različnih delih Evrope in jih primerjali glede na gozdna in pretežno kmetijska območja. Izdelali so modele in ugotavljali, kakšne bi bile razlike, če bi kmetijska zemljišča v prihodnosti pogozdili. Ugotovili so, da gozdnata območja dobijo več padavin kot kmetijska. Modeli so še pokazali, da bi Evropa, če bi jo preoblikovali v pretežno gozdnato celino, prejela več padavin, tudi če se bo planet še naprej segreval. Zakaj gozd bolj privlači dež, niso povsem prepričani, menijo pa, da drevesa nekako zadržijo premikajoči se zrak in ustvarjajo razmere, da se oblikujejo padavine. Modeli podnebnih sprememb sicer kažejo, da bo Evropa v prihodnosti videla vse manj dežja.

Rastlinsko meso ni meso

Rastlinsko meso, živilo, ki ga po videzu in okusu vse težje ločimo od pravega mesa, a je iz rastlinskih sestavin, naj bi bilo tudi po hranilni vrednosti zelo podobno pravemu mesu. Osnovne sestavine, torej vsebnost vitaminov, maščob in beljakovin, se po navedbah proizvajalcev skorajda ne razlikujejo od mesa. Toda raziskovalci z ameriške Univerze Duke so izdelke podrobneje analizirali z metodo metabolomike oziroma naprednimi analiznimi tehnikami in ugotovili, da se živili razlikujeta, tako kot se med sabo razlikujejo živali in rastline.
Proizvajalci mesnih nadomestkov se zelo trudijo, da bi bilo rastlinsko mesto čim bolj podobno pravemu, zato mu med drugim dodajajo beljakovine iz soje, ki vežejo železo, izvlečke rdeče pese in korenja, ki poustvarijo krvav videz, strukturo pa približajo mesu z dodajanjem neprebavljivih vlaken, kot je metilceluloza.



Beljakovinske vrednosti umetnega mesa popravijo z rastlinskimi beljakovinami iz soje in graha, pogosto mu dodajajo vitamin B12 in cink, da bi bilo po sestavi bliže pravemu mesu. V resnici pa so objavljene sestavine le drobec vseh spojin oziroma metabolitov, ki sestavljajo živilo, in prav na tisto, kar proizvajalci zamolčijo, so se osredotočili raziskovalci. V 18 vzorcih pravega in prav toliko vzorcih rastlinskega mesa so merili vsebnost 190 metabolitov in ugotovili, da se živili v povprečju razlikujeta v 171 metabolitih. Nekateri med njimi, ki so zelo pomembni za zdravje, so bili le v pravem mesu. Raziskovalci poudarjajo, da namen raziskave ni bil spodkopavati vrednosti rastlinskega mesa, temveč zgolj opozoriti, da živili nista primerljivi oziroma da rastlinsko meso ne more nadomestiti pravega. V povzetku so zapisali, da je tudi prehranjevanje na rastlinski osnovi lahko zdravo, njihova raziskava le kaže na to, da vegani in vegetarijanci vseh hranil, ki jih ne dobijo z živalskim mesom, ne morejo nadomestiti z rastlinskim.
 

Novo iskanje Shackletonove ladje

Razbitine ladje Endurance raziskovalca Ernesta Shackletona ležijo na dnu Weddlovega morja ob Antarktiki, potem ko jo je med odpravo, ki se je začela leta 1914, tri leta pozneje ukleščil in zdrobil led. To območje je eno najbolj odročnih, celo najmodernejši ledolomilci težko plujejo tam, zato razbitin še vedno niso našli, čeprav je bilo poskusov že kar nekaj. Vnovič bo ostanke skušal najti dr. John Shears.



Četudi jih bodo našli, se jih ne bodo smeli dotikati, ker po mednarodni pogodbi o Antarktiki veljajo za zgodovinski spomenik. Razbitine bodo le pregledali in lasersko poslikali. Ladja in Shackletonova odprava sta legendarni zaradi velikanskega napora celotne ekipe, da je preživela in se rešila iz surovih okoliščin ledene dežele.



Endurance je na odpravi, ko so nameravali prečkati celino, ujel led in jo deset mesecev počasi nosil, a na koncu je bil zanjo usoden. Kje je potonila, je natančno zapisal član Shackletonove ekipe Frank Worsley. Shears je ladjo iskal že leta 2019, pri tem so izgubili enega od robotskih plovil. Zdaj upa, da se bodo na lov znova podali februarja prihodnje leto. Raziskovalci menijo, da so ostanki še vedno vidni, saj leži precej globoko, kjer ni veliko usedlin, lahko pa da so les že dodobra načeli mikroorganizmi.