Na kavi s Feynmanom sanjamo o fuziji

Pred natanko letom dni smo v tej rubriki gostili prvega znanstvenika. No, v resnici znanstvenico, in prav z ženskami je povezana prva anekdota te rubrike. Poimenovali smo jo namreč Znanstvenik spreminja svet in takoj prejeli prijazen opomin, da bi bilo v nadnaslovu morda primerno uporabiti tudi žensko obliko. Seveda smo ubogali, inventura pa je kljub vsemu pokazala, da smo v letu dni gostili 21 znanstvenic in 31 znanstvenikov. Ni čisto na pol in to se je zgodilo kljub temu, da je znanstvena redakcija Dela čisto natančno spolno uravnotežena: 1 proti 1.

Namen rubrike je bil spodbuditi raziskovalce, da svoje delo predstavijo javno in poskusijo to narediti na razumljiv in privlačen način, ob pregledovanju odgovorov pa smo ugotavljali, da smo s tem morda prvič sistematično pogledali v zakulisje raziskovanja in življenja znanstvenikov. Iz tedna v teden bolj natančno smo spoznavali, kaj jih žene, kako se spopadajo z omejitvami v času pandemije, kako si predstavljajo prihodnost, kaj počnejo v prostem času, katere filme gledajo, katere knjige berejo. Ob koncu leta se nam je zato zdelo zanimivo prečesati prispevke in zbrati nekaj statistike.



Med najpogosteje uporabljanimi ali najbolj priljubljenimi instrumenti naših raziskovalcev in raziskovalk krepko vodita mikroskop in računalnik. Med najbolj izvirnimi ali unikatnimi pa so še um, glas, dialog in … kava. Znanost imajo radi med drugim, ker je to edino orodje, s katerim se lahko dokopljemo do resnice, zaradi občutka, ko ob novem odkritju vedo nekaj, česar ne ve nihče drug na svetu, in ker je resnična, ne glede na to, ali vanjo verjamemo ali ne.

Fuzija da, na Mars pa ne

Zastavili smo jim tudi trapasto vprašanje, ali bi odpotovali na Mars, če bi se jim za to ponudila priložnost. No, trapasto se je zdelo, ko smo ga vključili v vprašalnik, ob nedavnem spektakularnem poletu Spacexove rakete starship pa niti ne več tako zelo. Večina, okoli dvajset, se jih za takšno pot ne bi odločila, deset bi jih priložnost zagrabilo z obema rokama, drugi še kolebajo. Tudi tisti, ki ne bi odpotovali, niso zapečkarji, le potrata časa se jim zdi tako dolga pot, ko je na Zemlji še toliko neraziskanega, pravijo.



Zato pa naši raziskovalci ne kolebajo, ko je treba staviti na energetski vir prihodnosti. Kar 35, velika večina, jih podpira nuklearno energijo, nekaj več kot polovica od teh je realistov in se zavzemajo za gradnjo preverjenih fisijskih elektrarn, preostali pa še vedno upajo, da rek »fuzijske elektrarne so prihodnost in bodo tam tudi večno ostale« ne drži, in stavijo na takšen vir energije. Kot pri vesoljskih poletih se je tudi na tem področju v letu 2020 zgodilo nekaj premikov, ki nakazujejo, da bi fuzijske elektrarne vendarle lahko postale resničnost: prav ta mesec smo izvedeli, da je korejski eksperimentalni reaktor plazmo pri temperaturi več kot 100 milijonov stopinj Celzija zadrževal rekordnih 20 sekund, v Franciji so v gigantskem mednarodnem eksperimentalnem projektu ITER končno začeli sestavljati reaktorsko posodo in tudi Velika Britanija se je odločila odločneje stopiti na pot fuzijske prihodnosti.

A ko odgovore naših raziskovalcev o energetski prihod­nosti preberemo do konca, ugotovimo, da so v resnici vsi prepričani, da bomo za preživetje potrebovali kombinacijo obnovljivih virov energije. Kot pri vseh vprašanjih je bilo tudi pri tem nekaj zelo izvirnih odgovorov: tako so bile med viri energije prihodnosti omenjene še ustvarjalnost, ljubezen, zmernost, trajnostna in solidarnostna miselnost in zdrava pamet.

Umetniška žilica

Zanimiv je tudi vpogled v njihov prosti čas: pokazalo se je, da jih je večina ljubiteljev umetnosti, kar ne čudi, če upoštevamo, da so mnogi povedali tudi, da jih pri raz­iskovanju žene strast. V umetnosti pa ne le uživajo, ampak jo tudi ustvarjajo: večina z igranjem inštrumentov, našteli so kitaro, bobne, saksofon, klavir, ukulele, nekateri pa s fotografiranjem, pisanjem romanov, petjem, slikanjem ... Gotovo še ni splošno sprejeta resnica, da se znanost in umetnost marata, dopolnjujeta in skupaj poletita višje; da sta morda le dve plati istega kovanca. Toda po drugi strani je veliko dokazov, da to drži, in zato se velike raziskovalne inštitucije že dolgo povezujejo tudi z umetniki, ki znanst­venikom s svojim drugačnim pogledom odpirajo nove poti do reševanja »tehničnih« izzivov.

Ko ne raziskujejo, znanstveniki še potujejo, igrajo pandolo, modelirajo letala in rakete, destilirajo eterična olja, kuhajo, plešejo argentinski tango, vadijo tai či, se potapljajo in plezajo.



Zabavali smo se ob branju odgovorov na vprašanje, katerega znanstvenika ali znanstvenico iz zgodovine bi povabili na kavo. Največ časa za naše raziskovalce bi si morala vzeti Nikola Tesla in Richard Feynman, skupaj bi v kavarni ob debati preživela kar enajst dopoldnevov. Priljubljeni so še Charles Darwin, Marie Curie, Rosalind Franklin, Niels Bohr in Ada Lovelace, omenjeni so bili takšni velikani, kot so Galileo, Platon, Kant in Leonardo da Vinci, ter tudi slovenski znanstveniki Jurij Vega, Jožef Stefan in Ana Mayer Kansky.

Neverjetna znanost

Gotovo pa smo največ zanimivega izvedeli pri zadnjem vprašanju, ko smo jih vprašali, česa ne vemo o njihovem raziskovalnem področju, pa bi nas presenetilo. Tako so nas vrgli s stola s podatki, da živi v našem črevesju do 100 trilijonov mikroorganizmov, da je pokanje členkov v prstih posledica kavitacije, da je več ljudi hodilo po Luni kot po najglobljih predelih oceanov, da na Zemljo vsako leto pade 50.000 ton meteoroidov in da spada Slovenija med države z največ najdišči jamskih medvedov na svetu.
Vsem, ki so sodelovali, se zahvaljujemo, v prihodnjem letu vabimo še druge, da nam razkrijejo skrivnosti svojega znanstvenega ustvarjanja, vsem pa želimo srečno leto 2021.