Na dopust z letalom ali raje ne

Poletje za nekatere pomeni dopust, dopust pa implicira potovanja – z različnimi za okolje bolj ali manj obremenjujočimi prevoznimi sredstvi. Ste se pred načrtovanjem počitnic kdaj vprašali, kaj bi vaše potovanje pomenilo za okolje? Bi se bili iz okoljskih razlogov pripravljeni odpovedati potovanju z, denimo, letalom? Kaj, menite, bi vplivalo na vašo odločitev? Bi jo sprejeli na podlagi dolgega premisleka ali bi imeli glavno besedo čustva in vaši moralni temelji?

Na zastavljena vprašanja jasno odgovarja raziskava Vloga moralnih temeljev, pričakovane krivde in osebne odgovornosti pri napovedovanju antipotrošnje zaradi okoljskih razlogov, ki so jo na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani izvedle izr. prof. dr. Barbara Culiberg, prof. dr. Vesna Žabkar in izr. prof. dr. Mateja Kos Koklič. Raziskava se je leta 2022 uvrstila med izbor dosežkov Odlični v znanosti ARIS na področju družboslovja. Raziskovalke so pokazale, da bodo tisti, ki so se odločili odpovedati se potovanjem z letalom, pri tovrstnih odločitvah spodbujali tudi druge – zakaj je tako, pa v intervjuju pojasnjuje izr. prof. dr. Barbara Culiberg.

V nagrajeni raziskavi se, kot razkriva že naslov, osredotočate na antipotrošnjo oziroma na zmanjševanje potrošnje iz okoljskih razlogov. So ti razlogi danes krovni za tovrstne odločitve? V kakšnem razmerju so do drugih, denimo finančnih, razlogov?

V raziskavi smo se osredotočili na antipotrošnjo iz okoljskih razlogov, ki vključuje vsa dejanja, s katerimi posameznik zmanjšuje svojo potrošnjo, jo zavrača ali se ji izogiba s ciljem, da zaščiti okolje. Drugi vidiki nas niso zanimali – se pravi, tega, da se ne vozim z (zasebnim) letalom, ker zanj nimam denarja ali zaradi slabih povezav na našem glavnem letališču, ne uvrščamo v okoljsko antipotrošnjo. Naš fokus je bil na skrbi za okolje in s tem so bili povezani tudi razlogi, ki smo jih obravnavali, z drugimi se nismo ukvarjali.

Treba pa je povedati, da smo podatke zbirali januarja 2020, ravno pred začetkom epidemije. V času, ko smo pripravljali raziskavo, se je veliko govorilo o vplivih potovanj z letalom na naš planet. Ko se je epidemija začela in se je vse ustavilo, z letalskim prometom vred, naša tema ni bila aktualna, toda kot kaže, se moramo danes, ko je turizem znova v polnem zagonu, o tem spet pogovarjati.

Veliko dosedanjih raziskav je v srčiko odločitev za antipotrošnjo ali zmanjševanje potrošnje postavljalo razum, češ, posamezniki se za to odločajo po premisleku, če ne kar analizi »stanja stvari«. Toda vaša raziskava je težišče odločitev pomaknila drugam – kam?

Raziskava je začela nastajati med mojim gostovanjem na narodni univerzi v Singapurju, kjer sem sodelovala s profesorjem Hichang Chojem, ki se je v preteklosti ukvarjal z različnimi vidiki moralnosti oziroma moralnimi temelji, ki sem jih želela vključiti v raziskavo o antipotrošnji. Moralni temelji predstavljajo sistem, ki ljudem pomaga razlikovati med dobrim in slabim. Zdelo se mi je, da se moramo usmeriti stran od bolj razumskih dejavnikov, kot so na primer stališča ali znanje. Ljudje namreč vemo, da nekaj ni dobro za nas ali za naš planet, pa to vseeno počnemo. Zaradi tega smo začeli razmišljati o drugih dejavnikih, ki bi lahko bolje razložili odločitev za zmanjševanje potrošnje. Poleg moralnih temeljev se je v preteklih raziskavah kot dober napovednik vedenj, povezanih s trajnostjo, pokazal občutek krivde. V naši raziskavi smo pokazali, da so ljudje, ki se počutijo krive zaradi vpliva, ki ga ima njihovo potovanje z letalom na planet, bolj pripravljeni omejiti svoja potovanja z letalom in k temu spodbujajo tudi druge ljudi.

Koliko pa se občutek krivde vpleta v potencialni okoljski aktivizem – ki, kot vemo, ni usmerjen proti posameznikom, ampak proti družbenemu oziroma političnemu sistemu?

Preučevali smo, koliko je občutek osebne odgovornosti za okolje povezan z okoljskim aktivizmom, in ugotovili, da so ljudje, ki se počutijo bolj odgovorne, tudi bolj aktivistični. Se pravi, tisti, ki čutijo, da so odgovorni za okoljske probleme, bolj verjetno sodelujejo pri protestih, širijo peticije in podpirajo okoljevarstvene organizacije, da bi v družbi nekaj spremenili. Podatki v naši raziskavi so bili sicer zbrani v Veliki Britaniji, kjer je okoljski aktivizem precej prisoten v različnih, tudi zelo ekstremnih oblikah. Odmevni so, na primer, protesti gibanja Just stop oil, katerega predstavniki blokirajo cestni promet. Lani so sliko van Goghovih Sončnic v narodni galeriji v Londonu v znak protesta polili s paradižnikovo juho. Velika Britanija je bila s tega vidika zelo primeren kontekst za našo raziskavo in vprašanje je, kakšni bi bili rezultati pri nas, v Sloveniji, kjer okoljski aktivizem ni tako razširjen.

Ko pomislim na antipotrošnjo oziroma zmanjševanje potrošnje, so moje prve asociacije povezane z opustitvijo nakupov novih oblačil, elektronskih naprav in bolj premišljenimi nakupi hrane in pijač, s tem torej, kar v raziskavi imenujete »prostovoljna preprostost«. Toda vi ste se odločili omejiti na kontekst letalskih potovanj, letalskega prometa. Zakaj?

Vzrokov za izbiro konteksta letalskih potovanj je več. Raziskavo smo začeli pripravljati v času, ko se je veliko govorilo o zmanjševanju letenja, tudi v povezavi s švedskim gibanjem flygskam (kar bi lahko prevedli kot »sramotenje letenja«) pod vplivom Grete Thunberg. Mediji so bili polni teh zgodb in želeli smo ugotoviti, kaj se dogaja v glavah ljudi. Ravno v tistem času je bila objavljena tudi evropska raziskava, v kateri so posameznike spraševali, katerim izdelkom ali storitvam bi se najlažje odpovedali v boju proti podnebnim spremembam. Kar 40 odstotkov anketirancev bi se najlažje odpovedalo letenju, težje pa, recimo, mesu, oblekam in avtomobilom. Zanimali so nas načini, kako to doseči. Ko razmišljam o temah za raziskavo, ne nazadnje pogosto izberem temo, ki me osebno zelo zanima in bi rada ugotovila, kako neko vedenje spremeniti – bodisi pri sebi ali v družbi.

Smo pa podatke zbrali tudi v kontekstu zmanjševanja uporabe avtomobila, pri čemer smo se bolj osredotočili na to, kako različne identitete in skrb za okolje vplivajo na zmanjševanje uporabe avtomobila iz okoljskih razlogov. V tem kontekstu smo, na primer, ugotovili, da bodo posamezniki, ki nameravajo zmanjšati uporabo avtomobila, da bi s tem zmanjšali svoj ogljični odtis, bolj pripravljeni sodelovati pri deljenju prevoza. Ta ugotovitev seveda ne sme biti potuha za politiko, ki naredi bolj malo glede javnega prevoza. Če želimo, da ljudje manj uporabljajo svoje avtomobile, morajo imeti več alternativ – deljenje prevozov je samo ena od njih.

Kakšen vzorec potrošnikov oziroma antipotrošnikov ste zajeli v raziskavi? Kaj je značilno zanje? Kdo so posamezniki, ki trošijo manj iz okoljskih razlogov? So to pripadniki specifičnih družbenih razredov, določenih generacij ...? Ali če vprašam drugače: je tovrstna senzibilnost povezana z družbenimi privilegiji?

V naši raziskavi smo v vzorec zajeli posameznike iz Velike Britanije. Zato je seveda vprašanje, koliko lahko rezultate prenesemo v druge države oziroma na slovenski trg. Smo pa ugotovili, da na odločitev za antipotrošnjo iz okoljskih razlogov vplivata starost in dohodek. Starejši so se bolj pripravljeni odpovedati potovanju z letalom kot mlajši. Po drugi strani se temu veliko teže odpovedo posamezniki z višjim dohodkom kot tisti z nižjim. Ugotovili smo tudi, da se moški in ženske ne razlikujejo v tej odločitvi, prav tako nanjo ne vpliva, kolikokrat so potovali z letalom v preteklosti.

Kakšne praktične implikacije ste predstavili v svoji raziskavi, torej kako lahko na primer okoljski aktivisti/predstavniki okoljskih organizacij komunicirajo o pomenu antipotrošnje?

Zanimivo je, da smo na posreden način pokazali, da flygskam deluje. Če pri posameznikih v komunikacijskih sporočilih vzbujaš občutek krivde, bodo začeli razmišljati o tem, da bi zmanjšali potrošnjo zaradi skrbi za okolje. Pomembna je tudi osebna odgovornost, a pri tem je treba biti pazljiv. Res je, da ljudem lahko govorimo, da so odgovorni za okolje, a se lahko zgodi, da bodo to odgovornost začeli prelagati in s prstom kazati na druge. Dobra novica je, da bodo posamezniki, ki se odločijo, da bodo manj potovali z letalom, k temu začeli nagovarjati tudi druge. Torej bodo kot kakšni »vplivneži« k temu začeli spodbujati prijatelje in sorodnike ter tako pozitivno prispevali k reševanju okolja.