Mravlje zdravnice: če je treba, nogo tudi amputirajo

Floridske tesarske mravlje (Camponotus floridanus) se zdravijo med seboj. Čistijo si rane ali pa celo odgriznejo prizadeto okončino, da preprečijo širjenje okužbe. Zdravljenje je presenetljivo učinkovito, saj od 90 do 95 odstotkov mravelj z amputacijo preživi, ugotavljajo raziskovalci v članku, objavljenem v reviji Current Biology. Zanimiva je ugotovitev, da se mravlje odločijo, kakšno bo zdravljenje, odvisno od poškodbe. »To je edini znani primer v živalskem kraljestvu, ko član vrste drugemu članu načrtno in natančno amputira poškodovane okončine,« je pojasnil prvi avtor študije Erik Frank, vedenjski biolog z Univerze v Würzburgu. »Da so mravlje sposobne diagnosticirati rano, ugotoviti, ali je okužena ali ne, in jo ustrezno zdraviti v daljšem obdobju, kaže na medicinski sistem, ki se lahko kosa s človeškim,« je poudaril.

Tokrat niso prvič opazili oskrbe ran med mravljami. V članku, objavljenem lani, pri katerem je sodeloval tudi Frank, so ugotavljali, da mravlje Megaponera analis (razširjene v podsaharski Afriki, prehranjujejo se s termiti) lahko ugotovijo, ali je rana okužena ali ne, hkrati pa uporabljajo posebno žlezo za nanašanje protimikrobnih spojin na poškodbe. Floridske tesarske mravlje takšne žleze sicer nimajo, ampak s čeljustmi mehansko očistijo rano in po potrebi odgriznejo poškodovano okončino. V študiji so analizirali dve vrsti poškodb – raztrganine na zgornjem delu noge, nekakšni stegnenici, in spodnjem delu, podobnem golenici nad gležnjem. Del poškodb so okužili.

Mravlja na desni oskrbuje svojo poškodovano sorodnico. FOTO: Bart Zijlstra/Reuters 

Pri vseh poškodbah zgornjega dela so se sorodnice odločile, da odgriznejo nogo pri poškodovanem mestu, medtem ko so »gleženj« le očistile (na fotografiji desna mravlja oskrbuje poškodovano okončino). »Pri poškodbah, ki jim je sledila amputacija, je bila 90- ali 95-odstotna stopnja preživetja (v primerjavi z manj kot 40 odstotki za nezdravljene poškodbe). Pri poškodbah, kjer amputacije ni bilo, pa 75-odstotna (v primerjavi s 15 odstotki za nezdravljene poškodbe),« je navedel Frank. To je povezano s sestavo noge. »Pri poškodbah 'golenice' je bil pretok hemolimfe manj oviran, kar pomeni, da so bakterije lahko hitreje vstopile v telo. Medtem ko je bila pri poškodbah 'stegnenice' krvni obtok v nogi upočasnjen,« je pojasnil.

Če torej poškodba spodnjega dela noge povzroči hitrejšo okužbo, bi pričakovali amputacijo, vendar tu pomembno vlogo igra čas. Da mravlja odgrizne nogo, traja vsaj 40 minut. Raziskovalci so ugotovili, da pacientka po okuženi poškodbi 'golenice' ne bi preživela, če noge ne bi nemudoma odstranili. »Ker mravlje noge ne morejo 'odrezati' dovolj hitro, da bi preprečile širjenje škodljivih bakterij, poskušajo omejiti verjetnost smrtonosne okužbe tako, da porabijo več časa za čiščenje rane,« je pojasnil evolucijski biolog Laurent Keller z Univerze v Lozani. Dodal je še, da je to prirojeno vedenje. »Vedenje mravelj se sicer spreminja s starostjo posamezne živali, vendar je zelo malo dokazov o kakršnemkoli učenju.«

Mravlje so po amputaciji kljub izgubi ene od šestih nog lahko opravljale vse naloge kot prej.