Kako so nas nemški ščurki izkoristili in postali naši sostanovalci

Nemških ščurkov (Blattella germanica) nihče ne mara, ampak so vseeno povsod, kjer so ljudje – v stanovanjih, restavracijah, hotelih. In za to se lahko zahvalimo kar sami sebi. Genetske analize, objavljene v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences, so namreč pokazale, da sta trgovina in kolonializem pomagala tem škodljivcem, da so se razselili po svetu.

To je sicer le en primer, kako smo ljudje na nova območja zanesli vrste, ki so nato za lokalne vrste lahko pomenile katastrofo. Po lanskem poročilu Združenih narodov smo neposredno ali posredno kar 37.000 vrst prenesli na druge dele sveta.

»Nemški ščurki so zelo pogosti, vendar o njih malo vemo,« je za revijo Science komentiral biolog Qian Tang z Rowlandovega inštituta na Harvardu, ki je skupaj s Theom Evansom z univerze Zahodne Avstralije popisal zgodbo nemških ščurkov. Ti sicer lahko preživijo tudi zunaj človeških bivališč, vendar jih v naravi praktično ni.

Kot vrsto jih je prvi opisal sloviti švedski botanik Carl Linné leta 1767 na podlagi primerkov, najdenih v Nemčiji – od tod torej ime. Toda kmalu je bilo jasno, da vrsta najverjetneje ne izvira iz Evrope, saj podobnih ščurkov na tej celini takrat ni bilo. Do danes so se nemški ščurki uspešno razselili na vse kontinente, razen na Antarktiko.

Pred desetletjem je Tang njihovo zgodbo skušal razvozlati z analizo majhnih delov DNK, imenovanih mikrosateliti, vendar to ni bilo dovolj, da bi izvedel, kako so različne populacije povezane med seboj. Zdaj je enostavneje določiti zaporedje genoma, tako je Tang znova pregledal svoje prvotne primerke in s primerjavo ugotovil, da je nemški ščurek najbolj povezan z azijskim ščurkom (Blattella asahinai), ki je bil prvič opisan na Japonskem.

Kot sta raziskovalca zapisala za portal The Conversation, sta pregledala vzorce DNK 281 ščurkov iz 17 držav. »Ko smo nemškega ščurka primerjali s podobnimi vrstami iz Azije, smo našli ujemanje. Zaporedje DNK nemškega ščurka je bilo skoraj enako kot pri azijskem ščurku Blattella asahinai iz Bengalskega zaliva. Ujemalo se je v več kot 80 odstotkih, tudi v preostalih 20 je komaj kaj razlik. To pomeni, da sta se vrsti ločili pred komaj 2100 leti,« sta opisala Tang in Evans. Ločitev se je verjetno zgodila, ko se je del populacije začel prilagajati človeški hrani, potem ko so kmetje uničili njen naravni habitat, sta zapisala. Nemški in azijski ščurek sta si tudi po videzu na las podobna, azijski ima nekoliko daljša krila in leti, prav tako raje živi zunaj in ima rad svetlobo, medtem ko se nemški raje skriva v notranjosti stavb in se svetlobi izogiba.

Botanik, učenjak, mož neupogljivega značaja

Selitev v dveh valovih

Kako se je nato zgodila selitev? Proti zahodu, na Bližnji vzhod, se je preselil pred približno 1200 leti, kar sovpada s širitvijo trgovine in vojskovanjem Omajadov in Abasidov. Raziskovalci domnevajo, da so žuželke prečkale puščave s »štopanjem« v košarah za kruh.

V naslednjem valu so se ščurki pred približno 390 leti selili proti vzhodu, v Indonezijo. Verjetno so potovali z ladjami evropskih trgovskih družb, kot sta bili britanska in nizozemska vzhodnoindijska družba, sta navedla raziskovalca. Hkrati so te ladje od začetka 17. stoletja plule tudi v Evropo. »Naše raziskave kažejo, da so nemški ščurki prišli v Evropo pred približno 270 leti, kar se ujema z zgodovinskimi zapisi o sedemletni vojni (med letoma 1756 in 1763). Nemški ščurek se je nato pred približno 120 leti iz Evrope razširil po preostalem svetu. Ta globalna širitev je skladna z zgodovinskimi zapisi o novi vrsti v različnih državah,« sta v članku za The Conversation opisala raziskovalca. »Menimo, da je svetovna trgovina olajšala širjenje, ker so si populacije bližje v državah, med katerimi je tekla trgovinska in druga izmenjava, namesto v državah, ki so si geografsko blizu,« sta poudarila.

»Ko so jadrnice zamenjale ladje na parni pogon, so se slepi potniki prevažali hitreje, in krajši čas potovanja je pomenil večjo verjetnost, da bodo prispeli na cilj živi in naselili novo območje.« Kot je pojasnil Tang, so ščurki v ogrevanih bivališčih – tako so lahko preživeli v bolj mrzlih krajih – našli idealne razmere za življenje, vzpon človeške civilizacije je sprožil njihovo evolucijo, da so se prilagodili na urbana območja. Hkrati pa so iznašli načine, da se ljudem skrijejo. »Da bi preživeli, se morajo ščurki sicer izogibati ljudem, in tako so se nemški ščurki razvili v nočne živali, izogibajo se odprtim prostorom, čeprav so obdržali krila, so nehali leteti,« je razložil Evans.

Nemški ščurki so še danes zelo prilagodljivi, precej hitreje se razmnožujejo od svojih bratrancev, to jim tudi omogoča, da hitro razvijejo odpornost proti insekticidom. »Razumevanje izvora in genetske raznolikosti ščurkov nam lahko pomaga tudi pri iskanju načinov, kako se izogniti odpornosti proti insekticidom,« je za Science dejal Tang. »Populacije nemških ščurkov rastejo zelo hitro. Brez nadzora jih je lahko v nekaj mesecih ogromno.«