Misija, ki je rešila leto 1968 (FOTO in VIDEO)

Astronavti Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so pred petdesetimi leti na današnji dan sedli v apollo 8. To je bila druga misija apollov s posadko in prva, ki je odpotovala do Lune. Šestdnevno potovanje je vključevalo polet okoli našega naravnega satelita, od tam pa je človeštvu na božični večer posadka podarila še danes eno najbolj čudovitih in presunljivih fotografij vseh časov. Zemlja, ki vzhaja.

»Dobili smo milijone telegramov, ko smo pristali. Ampak enega se še posebej spomnim: 'Čestitke ekipi apolla 8. Rešili ste leto 1968.' Mi sami ga nismo rešili, ampak številni, ki so pripravili program,« je večkrat omenil poveljnik posadke Frank Borman. In zakaj takšno mnenje?



V letu 1968 je zavrelo vse, kar se je po svetu kuhalo v celotnem desetletju. Amerika je bila razdeljena, potekali so številni protesti, leto sta zaznamovala atentata na Bobbyja Kennedyja, ki se mu je obetala predsedniška nominacija, in Martina Luthra Kinga, velikega borca za človekove pravice. ZDA so bile globoko v vojni v Vietnamu. Nič bolj mirno ni bilo v Evropi. Francija, predvsem Pariz, je bila v primežu študentskih protestov, med praško pomladjo so sovjetske čete vkorakale v tedanjo Češkoslovaško, na stotine študentov in civilistov je bilo ubitih v pokolu v Mehiki, ta pa je nekaj tednov kasneje gostila olimpijske igre, ki so jih zaznamovale dvignjene pesti temnopoltih športnikov v protestu proti rasizmu.

Tudi vesoljska vojna med ZDA in Sovjetsko zvezo je bila na vrhuncu. Leta 1961 je tedanji predsednik ZDA John F. Kennedy napovedal, da bo Američan prvi, ki bo stopil na Luno, in to do konca desetletja. Nasa je bila pred hudim izzivom, hitela je z vesoljskim programom Gemini in nato Apollo. Misija apolla 7 oktobra istega leta je bila uspešna, njena naslednica pa še danes velja za morda najbolj nevarno misijo, ki jo je izvedla Nasa. Na povsem novo, še zdaj najbolj mogočno raketo Saturn V so namreč posedli trojico mož in jih prvič poslali na pot proti drugemu nebesnemu telesu. Stopnja tveganja je bila brez primere. A očitno drži rek, da je sreča na strani pogumnih.



Misijo so pripravili v le štirih mesecih, saj v bitki nikakor ni smela zmagati Sovjetska zveza. Sprva so z mislijo na varnost posadke – ekipa apolla 1 je januarja 1967 umrla v plamenih med rutinskim testom – želeli testirati module, preden jih pošljejo do Lune, a časa ni bilo. »Morda najbolj pomembna odločitev o poletu za apollo 8 je bila, da bosta komandni in servisni modul letela po enaki poti do lune, kot če bi tam pristala. Vodilni pri Nasi so se zavedali, da je to tvegano, saj apollo 7 v času odločitve še ni bilo kvalificirano plovilo,« je zapisano v arhivskih dokumentih Nase. Kot da to ne bi bilo dovolj; za pot do Lune je morala poleteti nova »zver« med raketami, ki pred tem še ni poletela s človeško posadko.

Astronavti Frank Borman, Jim Lovell in Bill Anders so še danes živi. Prva dva sta stara 90 let, tretji 85. Borman je bil poveljnik misije, z Lovellom sta se dobro poznala, saj sta sodelovala že v misiji Gemini 7, v kateri sta dva tedna v majhnem plovilu krožila okoli Zemlje. Za Andersa je bil to prvi polet v vesolje.



Ko se je bližala izstrelitev, je Bormanova žena Susan želela vedeti, kakšne so možnosti. Vodilni pri Nasi so ji odgovorili: 50 proti 50. Poveljnik Borman je menil, da bi bil en krog okoli Lune dovolj, vodilni so želeli več. »Moja glavna skrb skozi celotni polet je bila, da tja pridemo pred Rusi in da pridemo tudi domov. To je bil v mojih očeh velik uspeh,« je lani, kot navaja agencija AP, poudaril Borman. Nasa je nato sklenila, da Luno obkrožijo desetkrat.



Nekaj minut po vzletu 21. decembra ob 13. uri in 51 minut po našem času je posadka v Zemljini orbiti znova preverila delovanje plovil in Nasa je odobrila pot do Lune. Po 18 urah po izstrelitvi je Borman hudo zbolel, a o tem ni želel obvestiti nadzornega centra. Bruhanje in driska sta se umirila, potem ko je malo odspal, in misija se je nadaljevala. Borman je takrat menil, da gre za nekakšno gripo, danes velja, da je imel »vesoljsko bolezen«, podobno morski. Apollo 8 je bilo prvo plovilo, ki je preletelo nevarne Van Allenove sevalne pasove, ki se raztezajo okoli 24.000 kilometrov nad površjem Zemlje. Znanstveniki so predvidevali, da posadki zaradi sevanja ne bo hudega, če bo plovilo hitro prepotovalo pas delcev z veliko energije.



Na predbožični dan je posadka prispela in se utirila v Lunino orbito. Ob četrtem krogu okoli Lune je Anders zagledal čudovit prizor. »O moj bog, poglejte to! Zemlja vzhaja. Uau, kako je lepo,« je bil navdušen. Pred poletom ni nihče govoril o fotografiranju lastnega planeta, osredotočati so se morali na površje Lune, od katerega so bili oddaljeni le 112 kilometrov, in iskati primerno območje za pristanek. »Prišli smo raziskovat Luno, a smo odkrili Zemljo,« je rad ponovil Anders. Najprej je prizor ujel na črno-beli film, Lovella je prosil za barvnega in tako posnel zdaj ikonično fotografijo. Modro-bela krogla, na kateri živijo oziroma so živeli vsi, ki ste jih kdaj imeli radi, se v temnini ozadja 386 tisoč kilometrov stran dviga nad sivo površje Lune.

»Ni ravno velik kraj, zakaj se ne moremo razumeti?« se je takrat in še mnogokrat potem vprašal avtor fotografije. Lovella pa je presunilo, da se je Zemlja lahko skrila za njegovim palcem. »Več milijard ljudi, gora, oceanov, puščav in vsega, kar sem poznal, je bilo za mojim prstom,« je, kot so zapisali pri AP, dejal ob nedavni slovesnosti v Washingtonu.

»S to fotografijo smo dojeli, da je Zemlja le majhna krogla v velikem vesolju. Pa tudi spoznali, da je resnično okrogla, čeprav se še danes najdejo dvomljivci. Misija je bila prelomna, saj je človek takrat prvič odletel iz orbite in odpotoval globoko v vesolje. Spoznal je, kakšna je Luna, od daleč je gledal Zemljo in se čudil nad lepoto planeta sredi temnega vesolja,« je znamenito fotografijo pokomentiral upokojeni profesor fizike in navdušenec nad astronomijo Boris Kham. Dodal je, da se je s to potjo odprlo tudi razmišljanje, da bi človek odpotoval še na kak drug planet. A do danes tega človeštvu ni uspelo. Še do Lune je odpotovalo le 24 oseb.

Vtise so astronavti na božični večer strnili v prenosu, ki ga je spremljalo na milijone ljudi. Borman je Luno opisal kot »ogromno, osamljeno in prepovedano prostranstvo niča«. Lovell pa je izpostavil lepote Zemlje v prostranem vesolju. Potem so izmenjaje prebrali deset verzov Geneze. »V začetku je Bog ustvaril nebesa in Zemljo,« je prebral Anders. »Kar nekaj časa smo iskali nekaj, kar bi bilo primerno povedati, a je bilo vse nekako neumno,« se je spominjal Borman. Nato je vzniknila ideja o branju prve knjige Biblije. Borman je prenos sklenil z besedami: »Lahko noč, srečno, vesel božič in naj vas Bog blagoslovi – vse vas na lepi dobri Zemlji«.



Potem je posadko čakal le še povratek. V nadzornih centrih so nestrpno čakali božično jutro, ko je ekipa znova prižgala motorje na oddaljeni strani Lune, ko povezava ni bila mogoča. Mučno tišino je prekinil Lovell: »Bodite obveščeni, da obstaja Božiček.« Na trdnih tleh na milijone kilometrov stran v Houstonu pa je medtem voznik limuzine potrkal na vrata Marilyn Lovell in ji izročil darilo s kartico, na kateri je pisalo: »Za Marilyn. Vesel božič ji želi moški ob Luni.« Astronavt je ženi kupil plašč in pred izstrelitvijo organiziral vse za uspešno presenečenje.

Posadka je v morju srečno pristala 27. decembra. Borman in Anders nista nikoli več poletela v vesolje. Lovell je bil poveljnik na nesrečnem apollu 13, a to je že druga zgodba s srečnim koncem. ZDA so sedem mesecev kasneje na Mesec postavile človeka, sovjetski kozmonavti so ostali praznih rok.

Božično darilo apolla 8 pa naj nas danes znova spomni, kako lep je naš edini dom. Vredno ga je čuvati.

Tako se Nasa spominja znamenitega dogoddo (v angleščini):