Deset dni in dvajset ur v tesnem Apollu 7 s hudim prehladom

Vesoljska ladja Apollo 7 je predstavljala prvi polet veččlanske posadke v zgodovini ameriškega vesoljskega programa. S poletom 11. oktobra 1968 pa se je začelo tudi obdobje misij, ki so zaznamovale konec 60. let in velik del 70. let prejšnjega stoletja.

Potem ko se je konec leta 1966 uspešno končal program dvosedežnih vesoljskih ladij Gemini, se je Nasa osredotočila na vesoljsko ladjo Apollo. Najprej so optimistično pričakovali, da bo poletela tako za zadnjim Geminijem, s katerim je Američanom uspelo ujeti in tudi prehiteti Sovjetsko zvezo. Menili so, da bo že prvi Apollo februarja 1967 utrl pot v vesolje, a med rutinsko vajo 27. januarja 1967 je v plovilu zagorelo in trije astronavti Virgil Gus Grissom, Edward White in Roger B. Chaffee so izgubili življenje. Sledil je 21-mesečni zastoj, ko so natančno analizirali vzroke za tragedijo. V tem času je glavni industrijski izvajalec – tovarna North American Aviation zelo predelala vesoljsko plovilo. Prvi polet ladje Apollo 7 je bil pomemben tudi s psihološkega stališča, saj je povečal zaupanje v vesoljske strokovnjake, da so izboljšali plovilo, povečali varnost in odpravili napake, ki bi jih lahko stale tudi zmago v vesoljski tekmi.

Po slabih dveh letih od tragične nesreče je bila sedmica pripravljena, da poleti v nizkozemeljsko orbito. Plovilo sta sestavljala stožičasto oblikovan komandni modul, ki je omogočal vrnitev astronavtov na Zemljo, in ključni servisni modul, ki je vseboval vse sisteme za ohranjanje življenja v vesolju.

Skoraj brezhibno delovanje

Posadko Apolla 7 so sestavljali poveljnik Walter Schirra (zanj je bil to tretji polet v vesolje), pilot komandnega modula Donn Eisele (prvi polet) in Walter Cunningham (prvi polet). Rezervno posadko so sestavljali astronavti Thomas P. Stafford, John Young in Eugene Cernan.



Apollo 7 je poletel 11. oktobra s ploščadi 34 iz Kennedyjevega vesoljskega središča na Floridi. Sedel je na vrhu močne nosilne rakete Chrysler Saturn 1B 205. Deset minut in pol po izstrelitvi se je moral ločiti od višje raketne stopnje SIVB, nato se je znašel v elipsasti orbiti, kjer je bil Zemlji najbliže 231 kilometrov, najbolj oddaljen pa 297 kilometrov. Vesoljska ladja je planet obkrožila v dobrih 89 minutah.

Ločevanje od omenjene višje raketne stopnje je potekalo gladko, vendar se ena od štirih plošč adapterjana tej stopnji ni v celoti razvila, kar pri tem poletu sicer ni povzročilo motenj, lahko pa bi to bila težava pri naslednjih poletih do Lune, saj je tam bil lunarni modul.

Apollo 7 je v orbiti preživel deset dni in dvajset ur in ves čas potovanja se je vedel tako, kot so pričakovali. Brez težav so izvedli osem vžigov raketnega motorja servisnega sistema. Astronavti naj bi bili pri prvem vžigu tega močnega raketnega motorja presenečeni. Zdelo se jim je, kot bi jih nekdo res močno sunil s škornjem v zadnjo plat, saj jih je dobesedno prikovalo na sedeže. Izvedli so tudi prvi ameriški televizijski prenos iz vesolja.

Hrup, slaba hrana in zoprni prehlad

Sistemi so sicer res delovali bolj ali manj tako, kot so pričakovali, a ena od gorivnih celic, ki so vesoljsko ladjo preskrbovale z elektriko, se je pregrevala. Posadka se je pritoževala nad hrupnimi ventilatorji, zato je enega izključila. Ves čas poleta so se tudi meglila okna zaradi neustreznega tesnjenja. Posadka se je pritoževala tudi nad hrano, čeprav so imeli na izbiro 60 različnih vrst hrane, a jedilnik je bil sestavljen večinoma iz visokoenergijskih sladic.

K slabemu počutju je pripomogla še bolezen. Petnajst ur od začetka poleta se je astronavt Walter Schirra prehladil, kmalu nato še njegova kolega. Prehlad je zoprna zadeva že na trdnih tleh, v breztežnostnem prostoru pa še toliko bolj. Edina sprostitev v nosni votlini nabranih izcedkov je močno pihanje, ki pa je bilo boleče za ušesa.Tako je posadka okoli Zemlje potovala z zoprnim občutkom zamašenega nosu in ušes. Na krovu so si poskušali pomagati z aspirinom in nasveti zdravnikov na trdnih tleh. Nekaj dni pred koncem poleta se je pojavil strah, kako bo prehlad vplival na glave, poveznjene s čeladami, saj si ne bi mogli izpihavati nosu, posledično ne bi zmogli izravnavati pritiska v ušesih. K sreči pa se je zaplet ugodno rešil.

Pristali v morju

»Čudoviti leteči stroj,« je astronavt Walter Cunningham označil Apollo 7, ki je v več kot 260 urah 163-krat obkrožil Zemljo. 22. oktobra 1968 pa se je spustil v Atlantski ocean v bližini Bermudskega otočja. Predvideno mesto pristanka je zgrešil za le dva kilometra. Utrujene in srečne vesoljske popotnike je pobral helikopter in jih odpeljal na ladjo U.S.S. Essex.

Uspešni Apollo 7, ki je v orbiti tehtal 14.780 kilogramov, je bil prva prostorna vesoljska ladja, ki je tudi za daljše obdobje omogočala bivanje trem astronavtom. V programu Gemini je le plovilo Gemini 7 zabeležil daljši, in sicer 14-dnevni polet. To je bil tudi prvi polet na krovu druge najmočnejše ameriške satelitske rakete Chrysler Saturn 1B. Ta je bila ob izstrelitvi težka 588 ton. Hkrati je to sploh prvi polet v vesolje z raketo, ki jo je poganjala gorivna kombinacija tekočega kisika kot oksidatorja in tekočega vodika kot goriva. Apollo 7 je tako tlakoval pot, ki je v zgodovino zapisana z zlatimi črkami.

***
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (I.S.U.) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA).