Kvantne sanje napol Slovenca, napol Škota

»Prvič sem v Sloveniji, odkar sem uradno postal slovenski državljan. Nimam pa še slovenskega potnega lista, saj zanj nisem mogel zaprositi ob prisegi. To moram še urediti,« se zasmeje dobitnik Nobelove nagrade za fiziko profesor Duncan Haldane, ki se je konec marca na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu uradno izrekel za Slovenca, v intervjujih pa vedno znova poudarja, da je »ponosen napol Slovenec in napol Škot«.



V deželo na sončni strani Alp je v začetku tedna pripotoval na povabilo Inženirske akademije Slovenije, saj je postal njen častni član, kar mu je v veliko zadovoljstvo. Člani IAS so najuglednejši (slovenski) strokovnjaki v inženirstvu in tehnologiji, s priznanimi dosežki na področju tehnološkega in znanstvenega napredka. IAS in Slovenska akademija znanosti in umetnosti sta pri nas edini nacionalni akademiji, ustanovljeni s posebnim zakonom.



»Vedno sem se čutil Slovenca, to mi je privzgojila mama,« poudari sicer še britanski državljan Haldane, ki priznava, da so ga k prevzemu našega državljanstva napeljale tudi aktualne politične razmere na Otoku. »Seveda sem o tem začel razmišljati zaradi brexita. Najprej sem dvomil, da bo to mogoče, saj se je morala moja mama ob poroki odpovedati takrat še jugoslovanskemu državljanstvu.« Ljudmila Renko, koroška Slovenka, je ob koncu vojne kot študentka medicine delala v britanski bolnišnici v Celovcu in tam spoznala škotskega vojaškega zdravnika. Po poroki sta se preselila v Anglijo.

Inženirji in znanstveniki z roko v roki

Haldane je Nobelovo nagrado za fiziko prejel leta 2016, skupaj z Davidom J. Thoulessom in Johnom Michaelom Kosterlitzem. Z uporabo topoloških konceptov so proučili neobičajne faze oziroma stanja materije v superprevodnikih, supertekočih stanjih in tankih magnetnih plasteh. Sogovornik je prestižno nagrado dobil za odkritje uporabe topoloških konceptov za razumevanje lastnosti verig malih magnetov, ki jih je našel v nekaterih materialih. Na tem področju potekajo številne raziskave, saj menijo, da bi topološke materiale lahko uporabili v novih generacijah elektronike in superprevodnikov in tudi v kvantnih računalnikih.

Znanost in tehnologija sta dve strani istega kovanca, odgovori znanstvenik na vprašanje, kakšne so razlike in povezave med znanostjo in inženirstvom. »Znanstvenika žene radovednost, kako stvari delujejo. Naše delo je predvsem, da postavljamo vprašanja. Pogosto je največja težava ravno v tem, da moramo najti pravo vprašanje, šele potem lahko najdemo tudi odgovor. Znanstveniki si pogosto domišljamo, da so ravno naše raziskave najbolj uporabne, inženirji pa morajo biti do tega skeptični. Inženirji so bolj stvarni in želijo predvsem, da teorija postane praksa. Niti ni nujno, da je popolno, le dovolj dobro in uporabno. Potrebujemo tako ene kot druge. Znanstveniki ponudijo semena, inženirji pa jih nato posadijo,« razmišlja leta 1951 v Londonu rojeni Haldane.

Kvantno računalništvo prihaja

Njegova vprašanja se vrtijo predvsem okoli kvantne mehanike oziroma kvantnega topološkega računalništva. »Kvantna mehanika ni zahtevna le za laike, ampak tudi za nas znanstvenike. Večino časa se sicer ne ukvarjam z njeno interpretacijo, ampak s tem, kako deluje, kako bi jo lahko uporabili. Zakoni kvantne mehanike so bili postavljeni že na začetku 30. let prejšnjega stoletja, a kar nekaj časa je minilo, preden smo počasi razumeli, kaj vse je možno. Moje delo me je vodilo do velikih presenečenj. Imel sem srečo, da sem se pravilno spraševal in našel presenetljive odgovore.«



Kvantno računalništvo je trenutno v središču pozornosti mnogih in dejstvo je, da bi takšen računalnik, ki ga v teoriji dodobra poznajo, spremenil svet. Toda za zdaj gre bolj ali manj za poskuse. Kdaj bo del našega vsakdanjika? »To je težko reči. Kvantni računalniki so naše sanje, saj bodo izjemno zmogljivi. Če bodo delovali. Vse več ljudi verjame, da bodo, ampak … Kvantne računalnike rad primerjam s fuzijsko energijo, o kateri vsi vemo, da bi rešila svetovne potrebe po energiji, a še nismo zgradili učinkovitega reaktorja. V teoriji je rešitev izjemna, v praksi pa ni nujno, da bo šlo gladko,« razloži razkorak pri uresničevanju teoretičnih znanstvenih rešitev. Doda še, da je morda neupravičeno samozavesten, a vseeno meni, da bo kvantno računalništvo naredilo preskok v prihodnjih petnajstih letih. »Veliko ljudi dela na tem področju, zato sem prepričan, da bomo odkrili še veliko novega. Stvari se premikajo in postajajo vroče,« se namuzne.

Radovednost in strast do raziskovanja

Haldane, ki je doktoriral na Cambridgeu, je zdaj raziskovalec in profesor na univerzi Princeton, eni od osmih univerz elitne Ivy League, ki je že večkrat kraljevala na vrhu lestvice najboljših ameriških izobraževalnih ustanov. Po prejemu prestižne nagrade Švedske kraljeve akademije se mu je življenje postavilo na glavo. »Prvo leto je bilo noro. Zdaj pa skušam poučevati in raziskovati, tako da veliko povabil na razne dogodke in predavanja zavrnem. Ampak slovenskim vedno težko rečem ne,« poudari Haldane, ki je našo državo obiskal že večkrat.



Ker izžareva strast do svojega dela, mladi pri njem pogosto iščejo nasvete in navdih. »Sporočilo, ki ga skušam dati, je, da ni treba biti genij, kot je bil Einstein, da bi bili uspešni. Res so možnosti, da človek odkrije nekaj, česar nihče ni pričakoval, majhne, a za take reči se dobi Nobelovo nagrado. Seveda pa ne raziskujemo zaradi nagrad, temveč zaradi vznemirjenja. Mladi morajo biti pripravljeni, da ne bodo hodili po gladki poti, in oprezati morajo za nenavadnimi rečmi. Veliko vlogo igra tudi sreča, da na poti, ko brcaš kamenje, ne spregledaš velikega diamanta. Dober raziskovalec je lahko vsak, ki si upa biti radoveden.«