Kljub znanstvenim konsenzom o vzrokih in posledicah podnebne krize, v kateri smo, krožijo najrazličnejše teorije zarot, zanikanja dejstev in tudi povsem izmišljene in napačne informacije. Nekateri vztrajajo, da podnebnih sprememb sploh ni, drugi, da gre za globalno zaroto znanstvenikov, spet tretji pravijo, da moramo končati vojno proti ogljikovemu dioksidu (CO₂), ker vsega počrpajo rastline, sem ter tja pa se sliši tudi, da je za vse krivo Sonce oziroma da njegova spreminjajoča se aktivnost poganja trenutno klimatsko krizo. Tudi to je napačna trditev.

Idejo o Soncu kot glavnem vzroku za spremembo podnebja je pri nas pred kratkim obudil vidni slovenski politik v podkastu Aidea. »Globalno segrevanje je dejstvo, spremembe v klimi so stalnica. Glavni vzrok za spremembo klime na našem planetu je Sonce. Ena večja eksplozija na Soncu, ki se je že zgodila, pa bo prišla k nam glede na potovanje svetlobe ali pa energije mogoče čez nekaj let, bo bistveno bolj vplivala ali lahko tudi eventualno bistveno bolj ogrozila podnebje v velikem delu tega planeta kot vsi izpusti CO₂. Tudi pretirani izpusti CO₂ so škodljivi, že zato, ker dihamo slab zrak. To vsi razumemo. Ampak tukaj so neke meje, neka znanost, neke številke, kjer se da izračunati, kako kaj vpliva,« je med drugim dejal Janez Janša.

Pa poglejmo dejstva.

Z uvodnim stavkom, o stalnicah sprememb, se vsekakor lahko strinjamo, pri nadaljnji vsebini izjave pa se zaplete. »Glavni vzrok današnjih podnebnih sprememb so naraščajoče koncentracije toplogrednih plinov, med njimi je najpomembnejši ogljikov dioksid. Ta najbolj vpliva na efektivni sevalni pribitek, zaradi česar se Zemlja segreva. Učinek Sonca na segrevanje je v zadnjih 270 letih zanemarljiv v primerjavi z učinkom toplogrednih plinov,« pojasni dr. Žiga Zaplotnik, klimatolog z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko (FMF). »Res je, da se to da izračunati, in izračun takšne atribucijske študije pokaže, da je glavni vzrok ogrevanja ogljikov dioksid. Za takšen izračun je bila leta 2021 podeljena Nobelova nagrada za fiziko, katere soprejemnik je bil dr. Klaus Hasselmann,« poudarja dr. Zaplotnik.

Toplogredne pline pa je v industrijski dobi ustvarila predvsem človeška dejavnost. »Na desettisoče naravoslovnih znanstvenikov z vsega sveta se strinja, da je glavni vzrok za spremembo klime na našem planetu človek, ki povzroča izpuste toplogrednih plinov in spremembe zemeljskega površja (na primer spremembe naravnih ekosistemov v kmetijske površine, infrastrukturo, industrijo itd.). Kakor trdi Janša, se res da izmeriti in izračunati, koliko kaj vpliva, in poznamo dva glavna dokaza – oba izmerljiva in izračunljiva – da Sonce ni vplivalo na nedavni (geološko gledano) dvig globalne temperature,« pravi dr. Žiga Malek, raziskovalec na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani in na mednarodnem raziskovalnem inštitutu IIASA na Dunaju. »Prvič: znanstveniki že od leta 1978 natančno merijo, s pomočjo senzorjev na satelitih, ki krožijo okoli našega planeta, količino sončne energije, ki doseže naš planet. Izmerili in izračunali so, da ni nobenega naraščajočega trenda v količini sončne energije, ki jo prejmemo – temperature pa vseeno naraščajo. Drugič, če bi Sonce res bilo krivo za segrevanje, bi to segrevanje opazili v vseh plasteh atmosfere – od zemeljskega površja (troposfere) pa vse do vrhnje stratosfere. Toda segreva se le troposfera, plast ozračja do višine približno 12 kilometrov, stratosfera pa se ohlaja, ker toplogredni plini ujamejo toploto v spodnjih delih atmosfere,« še dodaja.

FOTO: Shutterstock  

Sončevi cikli, Milankovićevi cikli in ognjeniki

»Sonce je seveda vir vse svetlobe in skoraj vse toplote na Zemljinem površju in zato omogoča življenje na našem planetu. Če govorimo v kontekstu podnebnih sprememb, pa se moramo vprašati, kakšna obdobja imamo v mislih,« poudarja dr. Primož Kajdič, vesoljski fizik na Oddelku za vesoljsko fiziko na Geofizikalnem inštitutu Narodne avtonomne mehiške univerze (Unam), ki preučuje predvsem procese na Soncu. »Sonce lahko zanesljivo 'krivimo' za spremembe na časovnih skalah od nekaj sto milijonov do nekaj milijard let, to pa zato, ker Sonce od nastanka dalje, sicer zelo počasi, postaja čedalje svetlejše. Seveda so te spremembe prepočasne, da bi lahko povzročale trenutne podnebne spremembe,« nadaljuje.

Zvezda, ki kroji vesoljsko vreme in sproža geomagnetne nevihte

Dodaja še, da med znanstveniki sicer poteka razprava, ali na podnebje na Zemlji vpliva sončeva aktivnost. »Ta se namreč spreminja s periodo enajstih let, čemur pravimo cikel sončeve aktivnosti. Med sončevimi maksimumi ter minimumi sončev izsev niha za 0,1 odstotka. Začetki špekulacij o vplivu sončeve aktivnosti segajo vsaj v leto 1801, ko je astronom William Herschel (1738–1822) opazil, da se cena pšenice zviša med sončevimi minimumi. Pozneje je francoski zgodovinar Emmanuel Le Roy Ladurie (1929–2023) odkril, da se med sončevimi minimumi nekoliko zmanjša pridelek grozdja. Sonce pa je v preteklosti pokazalo tudi druga nihanja. Eden glavnih indikatorjev njegove aktivnosti so sončeve pege. Med sončevimi maksimumi jih lahko na površju naše zvezde naštejemo nekaj deset, med minimumi pa tako rekoč izginejo. Vemo, da je med letoma 1645 in 1715 nastala prekinitev enajstletnih sončevih ciklov. Takrat se pege na Soncu skorajda niso pojavljale, kar nakazuje nizko sončevo aktivnost. Temu obdobju pravimo Maunderjev minimum. Nizka aktivnost je sovpadla z glavno fazo tako imenovane male ledene dobe – obdobjem nizkih temperatur v Evropi in drugod po svetu. Ta je sicer trajala približno od leta 1250 do 1850. Čeprav nekateri navajajo izredno nizko sončevo aktivnost kot vzrok »male ledene dobe«, je precej bolj verjetno, da je ta nastala zaradi ognjeniške dejavnosti. Povprečna globalna temperatura se je med letoma 1200 in 1850 sicer postopoma znižala za približno 0,15 stopinje Celzija, nato pa je od leta 1850 rasla. Med letoma 1850 in 1998 se je dvignila za celo stopinjo, kar je prehitro za naravne vzroke in se pripisuje povečanju vsebnosti CO₂ v ozračju zaradi človeške dejavnosti,« razlaga dr. Kajdič.

Sonce je 4,5 milijarde let stara rumena pritlikavka v središču našega osončja. Od Zemlje je oddaljeno približno 150 milijonov kilometrov. Med fuzijo vodika v helij se sproščajo različna valovanja, ki jih kot toploto, svetlobo in različna žarčenja zaznamo na Zemlji. Brez sončeve energije življenje, kot ga poznamo, na našem planetu ne bi moglo obstajati. FOTO: Nasa  

Vesoljski fizik še dodaja, da se sončev izsev spreminja skozi daljša obdobja. »Od sredine 20. stoletja do danes se je v povprečju nekoliko znižal, kljub temu pa je povprečna globalna temperatura ves ta čas rasla. To je eden glavnih dokazov, da dogajanje na Soncu v zadnjih letih ne povzroča trenutnega globalnega segrevanja. Znanstveniki danes s pomočjo matematičnih modelov poskušajo predvideti, kako se bo globalna temperatura ozračja spreminjala v prihodnosti. Modeli kažejo, da bo leta 2100 od štiri do pet stopinj Celzija višja, kot je bila leta 1900. Tudi če v prihodnosti res doživimo sončev minimum, podoben Maunderjevemu, ki ga sicer ne moremo predvideti, bo njegov vpliv zelo majhen – največ, kar lahko pričakujemo, je, da bo zaradi tega temperatura ozračja narasla za 0,3 stopinje Celzija manj, kot bi sicer,« pravi.

V zadnjem milijonu let so bili glavni vzroki za spremembo klime tako imenovani Milankovićevi cikli, to so cikli, ki jih določajo planetarne spremembe, še spomni dr. Žiga Zaplotnik. »Mednje štejemo spremembo ekscentričnosti (ta upada in čez približno 27.000 let bo Zemljina tirnica okrog Sonca skoraj krožnica), spremembo nagiba Zemljine osi (22.1–24.5 stopinje glede na pravokotnico na ekliptiko, perioda 41.000 let), precesije (perioda 26.000 let),« razlaga dr. Zaplotnik.

Pri tem dr. Kajdič še opozarja na ognjeniško dejavnost, ki je naravno vplivala na podnebne spremembe. »V zelo daljni preteklosti je na Zemlji delovalo ogromno ognjenikov, ki so v ozračje bljuvali velikanske količine CO₂, zaradi česar je bilo na Zemlji veliko topleje kot danes. Pred nekako 700 milijoni let se je ognjeniška dejavnost na Zemlji močno zmanjšala in posledično se je v nekaj milijonih let znižala koncentracija CO₂ v atmosferi. To je povzročilo močan padec temperatur na Zemlji, ki jo je skoraj v celoti pokril led. Ognjeniki imajo tudi kratkotrajne učinke na podnebje. Ker v ozračje poženejo ogromno prahu, se zmanjša intenzivnost sončne svetlobe, ki doseže površje našega planeta, in tako nastanejo ohladitve, ki ponavadi trajajo nekaj let. Hladna obdobja so bila pogosta med 13. in 19. stoletjem. To se pogosto pripisuje dejstvu, da je tedaj izbruhnilo več velikih tropskih ognjenikov kot kadarkoli med holocenom. Leta 1257 je na primer izbruhnil ognjenik Samalas na otoku Lombok, kar je bil eden največjih izbruhov holocena in je verjetno vzrok za hitri začetek male ledene dobe. Med večjimi ognjeniki, ki so izbruhnili v 19. stoletju, sta bila Tambora leta 1815 in Krakatau leta 1883. Prvi je vodil do »leta brez poletja«, ko je zaradi nizkih temperatur ter prevelike količine dežja skoraj v celoti propadla žetev v zahodni Evropi,« razlaga dr. Kajdič.

O eksploziji

V izjavi politik omeni eksplozijo, ki naj bi do Zemlje pripotovala šele čez nekaj let. »Svetloba s Sonca pride do Zemlje v osmih minutah, izbruhi snovi pa v dveh dnevih,« poudari prof. dr. Tomaž Zwitter, astrofizik s fakultete za matematiko in fiziko. »Pri tem je notranjost Sonca stabilna, energijski tok s Sonca je enak na bolje kot tisočinko skozi leta, desetletja, z manjšo točnostjo pa tudi milijone let. To nam povedo osnovna fizika, meritve razmer na Zemlji v zgodovini in tudi novejše tehnike opazovanj, kot je helioseizmologija. Nasprotno pa se razmere na Zemlji (ne na Soncu!) v zadnjih letih močno spreminjajo. Količina ogljikovega dioksida v ozračju se je v zadnjih 50 letih povečala za 27 odstotkov, količina metana pa za 19 odstotkov. Po količini in tudi po izotopski sestavi se to dramatično povečanje ogljikovega dioksida natanko ujema z izpusti zaradi kurjenja fosilnih goriv. Napake v izjavi niso naključne, ampak gre pri tako izpostavljeni javni osebi lahko le za namerno zavajanje. Torej je izjava tipična lažna novica. Njen cilj je opravičevanje lastnega škodljivega ravnanja,« meni prof. dr. Zwitter.

Na Soncu se sicer res dogajajo blišči in izbruhi koronarne snovi. »Ko se na Soncu zgodijo najmočnejši blišči, Sonce v medplanetarni prostor požene ogromne količine snovi in magnetnega polja, ki jih poznamo kot izbruhe koronarne snovi. Ti izbruhi se potem oddaljujejo od naše zvezde s hitrostmi od nekaj sto do nekaj tisoč kilometrov na sekundo. Kadar potujejo v smeri proti Zemlji, potrebujejo do nekaj dni, da pridejo do nas. Najhitrejši je za to pot potreboval le nekaj več kot 17 ur. Nas torej ne dosežejo eksplozije na Soncu, temveč ti izbruhi. Povsem nemogoče je, da bi se na Soncu zgodila eksplozija, katere učinke bi čutili šele čez nekaj let,« dodaja dr. Kajdič.

Delci, ki jih v okolico požene Sonce, na Zemlji lahko povzročijo težave, saj lahko vplivajo na občutljive satelite in druge elektronske naprave, stik delcev in atmosfere je viden kot polarni sij. »Leta 1859 se je na Soncu zgodil izbruh koronarne snovi, ki je povzročil najbolj intenzivno geomagnetno nevihto moderne dobe. Ker je takrat angleški astronom Richard Carrington predlagal povezavo med to geomagnetno nevihto in bliščem, ki ga je osemnajst ur prej opazil s svojim teleskopom, to nevihto imenujemo Carringtonov dogodek. Obstajajo ocene, da če bi se to zgodilo danes, bi gospodarska škoda znašala nekaj sto milijard evrov. Ni pa nobenih dokazov, da bi Carringtonov dogodek vplival na podnebje na Zemlji. Imamo dokaze, da so se v bolj daljni preteklosti dogajali veliko močnejši izbruhi na Soncu, zaradi česar so bile tudi geomagnetne nevihte veliko intenzivnejše. Vemo, da se je takrat močno povečal radioaktivni izotop C14 v ozračju. To pa je tudi vse, kar zanesljivo vemo. Nimamo dokazov za podnebne spremembe, ki bi bile posledice teh izbruhov,« pravi dr. Kajdič.

Zaradi podnebnih sprememb je več ekstremnih vremenskih dogodkov (na fotografiji posledice lanskih poplav v Valencii). FOTO: Vincent West Reuters    

Plin brez barve

Dr. Žiga Zaplotnik še dodaja, da je »CO₂ plin brez barve, vonja in okusa in neposredno ne škoduje zdravju (razen v zelo visokih koncentracijah, ki pa jih v prostem ozračju ne dosegamo). Vendar pa pri gorenju pogosto nastajajo tudi drugi plini, pri trdih gorivih (na primer les, premog) tudi trdi delci, ki so zdravju škodljivi.« Od tod torej slab zrak.

Politik v govoru v podkastu še označi izdajanje kuponov, s katerimi se trguje, za zmanjševanje emisij kot norost. »Po mnenju množice ekonomistov, med njimi 27 Nobelovih nagrajencev, je najučinkovitejši ukrep za blaženje podnebnih sprememb obdavčitev ogljičnega odtisa. Namen obdavčitve emisij ogljikovega dioksida je obvladati prihodnje zunanje stroške emisij, tako imenovane negativne eksternalije. Različne države imajo sicer različne mehanizme (in njihove kombinacije) za obdavčitev emisij CO₂,« razlaga dr. Zaplotnik. »Janša navede, da le okoli deset odstotkov emisij pride iz Evrope. To drži, delež je trenutno celo nekoliko manjši. Vendar je treba pošteno poudariti, da smo k povečanju koncentracije ogljikovega dioksida v ozračju in torej k dvigu povprečne globalne temperature Evropejci (EU27) prispevali bistveno več, približno 17 odstotkov, ZDA 24 in Kitajska 15 odstotkov, še toliko več pa Evropejci prispevamo, če prispevek normiramo na posameznega prebivalca.«

Vsekakor je politikova izjava, da je za podnebne spremembe pravzaprav krivo Sonce, nepravilna. In kot izpostavlja prof. dr. Zwitter, je takšno »opravičevanje in prelaganje krivde na neobstoječo povezavo s Soncem družbeno neodgovorno. Morda je všečno, če nam je vseeno za usodo prihodnjih generacij in iščemo le lastno udobje. Mlajši volivci, ki se bodo morali spoprijeti s klimatsko krizo v prihodnjih desetletjih, se njenih nevarnosti večinoma zavedajo. Končno ni pretirano težko skoraj vsakoletne katastrofalne poplave, suše in požare, ki jih prej ni bilo toliko, strniti v misel, da je kriza že tukaj. Pa tudi tako zelenih zim in izjemno vročih poletij včasih ni bilo. Pri tem pa Sonce ni prav nič drugačno kot pred stoletjem.«