Prilagajanje bo drago, a še višja bo cena neukrepanja

Evropska agencija za okolje (EEA) ima nalogo zagotoviti zanesljive neodvisne informacije o okolju. Njena poročila ponujajo vpogled v stanje evropskega okolja, med drugim v onesnaženost zraka, stanje biotske raznovrstnosti, kakovost voda in trajnostni razvoj. Ustanovam EU in državam članicam pomaga sprejemati odločitve o izboljšanju okolja, vključevati okoljske premisleke v gospodarsko politiko in spodbujati trajnost. Je ključni člen pri oblikovanju okoljske politike EU in neposredno vpliva na evropsko zakonodajo o podnebnih spremembah in trajnosti. Trenutno ima 32 držav članic in šest sodelujočih držav.

Leena Ylä-Mononen je izvršna direktorica agencije od junija 2023. Magistrirala je iz okoljskih znanosti na univerzi v Helsinkih, specializirala pa se je za ekotoksikologijo in oceno tveganja kemikalij. Pred pridružitvijo EEA je vodila direktorat na finskem ministrstvu za okolje, še prej je bila več kot 11 let na različnih vodilnih položajih na evropski agenciji za kemikalije.

Evropska agencija za okolje je lani objavila prvo poročilo o oceni podnebnih tveganj za Evropo z zelo močnim sporočilom. Če bomo še naprej kurili fosilna goriva z zdajšnjim tempom, se bo povprečna temperatura do konca stoletja dvignila za štiri do sedem stopinj Celzija. Številni politiki in znanstveniki pa še vedno govorijo, da je omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven dosegljiv cilj.

Poročilo jasno sporoča, da smo na napačni poti. Globalno nam ni uspelo zmanjšati toplogrednih izpustov, zato se zdi dvig temperature za 1,5 stopinje Celzija vsaj začasno nedosegljiv. Seveda govorimo o dolgoročnem dvigu svetovne povprečne temperature. Enoletno preseganje še ni odločilno, vendar trend vseeno ni dober.

Evropa je najhitreje segrevajoča se celina, segreva se dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. To pojasnjuje, zakaj je možen scenarij segretja za štiri stopinje. Toda vztrajanje pri ciljih blaženja podnebnih sprememb v skladu s pariškim podnebnim sporazumom je ključno. Hkrati se moramo prilagoditi že spremenjenemu podnebju.

Ali so države pri tem dovolj uspešne?

Večina držav članic naše agencije, ki so širša družina od sedemindvajseterice EU, ima nekakšen načrt ali strategijo prilagajanja. Mnoge imajo tudi zakonodajo, ki pomeni pritisk na oblasti, da pripravijo načrte prilagajanja. Na splošno pa se naredi premalo. Spoprijemamo se z vse hitrejšim in vse bolj dramatičnim globalnim segrevanjem in ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki smo jim že bili priča v Evropi, tudi Sloveniji.

Potrebna bodo velika vlaganja, zlasti v podnebno odporno infrastrukturo, meni direktorica evropske agencije za okolje. Na fotografiji poplavljanje reke La Vilaine v bližini francoskega mesta Rennes konec januarja letos. FOTO: Stephane Mahe/Reuters

Omenjeno poročilo vsebuje priporočila, na podlagi katerih je evropska komisija oblikovala smernice za države pri prilagajanju podnebnim spremembam. So zadovoljive?

Prilagajanje podnebnim spremembam in odpornost proti dogodkom, povezanim z vodo, ki je zelo povezana s podnebnimi spremembami in prilagajanjem nanje, sta visoko na politični agendi evropske komisije. Toda družba ni dovolj pripravljena, pa tudi politike in ukrepi ne zadoščajo, da ne govorim o njihovem uresničevanju. Potrebna bodo velika vlaganja, zlasti v podnebno odporno infrastrukturo. Spremeniti bomo morali praktično vse, kar imamo v družbi, da bi ta postala bolj odporna proti spreminjajočemu se podnebju.

O kolikšnih stroških govorimo?

O več sto milijardah evrov. Spremeniti bomo morali preskrbo z energijo, mobilnost, infrastrukturo, bivališča, vodne poti … Znesek je odvisen od tega, o kakšnem obdobju govorimo. Ko govorimo o prilagoditvah infrastrukture, kot so ceste in železnica ali vodni kanali, je treba upoštevati, da so to dolgoročne naložbe. Ključni so ukrepi, politike in financiranje na evropski ravni, prav tako so pomembni ukrepi na ravni držav. Problematično je tudi, ker obstaja več lastnikov tveganj (sektorji, podjetja in drugi deležniki, za katere obstaja podnebno tveganje; op. a.). Zato se morajo ukrepi in naložbe zgoditi na različnih ravneh.

A cena neukrepanja je bistveno višja od cene ukrepanja. Kolikšna?

Ocene se gibajo od 40 milijard evrov na leto ob dvigu povprečne temperature za 1,5 stopinje Celzija – to je optimističen scenarij – do 175 ali 200 milijard ob dvigu temperature za tri do štiri stopinje. Številnih podatkov o potencialnih stroških neukrepanja še nimamo. Sodelujemo z agencijami, specializiranimi za zavarovanja in investicije, in z zavarovalniškim sektorjem, ki temeljito preučuje svojo poslovno prihodnost – kaj lahko zavaruje, da bodo zavarovalnice čez 20 ali 50 let še lahko delovale.

Prav tako še nimamo zanesljivih podatkov o vrzeli v financiranju ukrepov za prilagajanje, na tem delamo. Ključno sporočilo je, da so stroški neukrepanja na področju podnebnih sprememb nesporno višji kot stroški pravočasnega ukrepanja. Hkrati se je treba zavedati, da ko govorimo o stroških ukrepanja, govorimo o naložbah, ko govorimo o stroških neukrepanja, pa o smrtnih žrtvah, izgubljenih letih zdravega življenja, izgubi sredstev za preživljanje in propadu podjetij.

Rekli ste, da evropska komisija tudi v novem mandatu postavlja v ospredje podnebno ukrepanje. Ali vseeno opažate, da se je uresničevanje evropskega zelenega dogovora upočasnilo, ker je večji poudarek na večji konkurenčnosti gospodarstva in poenostavitvi pravil?

Evropski zeleni dogovor je še vedno zelo aktualen. Predsednica evropske komisije je jasno povedala, da ostajamo na poti uresničevanja njegovih ciljev. Kontinuiteta je ključna za državne oblasti in podjetja, da ne skačejo od enega ekstrema na drugega. Seveda imamo v zdajšnjem geopolitičnem in gospodarskem kontekstu različne prednostne naloge, kot sta varnost in odziv na globalno konkurenco, a tudi ti sta zelo povezani z okoljskimi in podnebnimi temami. Komisija je izbrala integrirani pristop. Izvršna podpredsednica Teresa Ribeira je denimo pristojna tako za konkurenčen kot za čist in pravičen prehod.

FOTO: Črt Piksi

Ostajam optimistična, da se bo zeleni prehod nadaljeval, ker podjetja in sektorji v Evropi vidijo, kaj se dogaja in da je vse povezano. Za trajnostno poslovanje potrebujejo stabilno podnebje, varno okolje in trajnostni razvoj. Zato se evropska politika čez noč ne more obrniti v drugo smer. Poslovna skupnost že zelo podpira blaženje podnebnih sprememb, prilagajanje nanje in energetski prehod. Izzivi, ki jih prinašajo podnebne spremembe, povezani z vodo in energijo, za Evropo pomenijo priložnost, da postane bolj konkurenčna na področju novih tehnologij.

Če pogledamo širše, ali lahko umik ZDA iz pariškega sporazuma k podobni potezi spodbudi še kakšno drugo državo?

Upam, da ne. Odločitev ZDA je vredna obžalovanja. Počakajmo, kaj bo pomenila za prihodnost pariškega sporazuma in drugo mednarodno sodelovanje. Čeprav gre za odločitev vplivne države, ki je še vedno največja povzročiteljica toplogrednih izpustov, to ne bi smelo vplivati na evropske ambicije. EU je zelo dosledna na poti do ogljične in podnebne nevtralnosti. Za Kitajsko, ki je pomembna igralka tako zaradi izpustov kakor zaradi komercializacije novih tehnologij, prav tako menim, da se ne bo umaknila iz pariškega sporazuma. Po drugi strani pa bi lahko umik ZDA dal več prostora drugim državam za pospešitev podnebnih prizadevanj. Optimistična sem, da imamo ob vodstvu EU, skupaj s Kitajsko, Indijo in drugimi pomembnimi državami, ki ne omahujejo pri svojih ambicijah, še vedno možnost.

EEA objavlja pomembna poročila o stanju okolja v Evropi. Ali jih evropska komisija in države upoštevajo?

Komisija jih dobro sprejema. Pogosto tesno sodelujemo z generalnimi direktorati za podnebje in okolje, zato so na zaključke iz naših poročil že pripravljeni s predlogi. Odlično je tudi sodelovanje z evropskim parlamentom, naša poročila so pogosto predstavljena pred odborom za okolje. Na ravni držav pa imamo izzive. Eden od njih je jezik. Poročila so večinoma v angleščini, le sporočila za javnost so včasih objavljena v vseh jezikih, zato oblikovalci politik včasih niti ne vedo za objavo. V državah članicah imamo veliko mrežo strokovnjakov, ki razširjajo podatke, a ni nujno, da pridejo do oblikovalcev politik pravočasno ali da končajo na mizi pravega človeka. Države članice imajo tudi svoje vire podatkov in institucije, od koder v prvi vrsti črpajo. Toda včasih je zelo koristno imeti primerljive podatke med vsemi državami članicami. Vsekakor želimo bolje izkoristiti naša dognanja.

Južna Evropa, kamor vaše poročilo o oceni tveganj za Evropo prišteva tudi Slovenijo, je prva frontna črta podnebnih sprememb. Katere ukrepe za okrepitev odpornosti morajo države sprejeti takoj in katere dolgoročno?

Bistveno je imeti strategijo in načrt, potem je zelo pomembno sodelovanje pristojnih na vseh ravneh v državi. Države morajo najprej vzpostaviti sistem zgodnjega opozarjanja na najpomembnejša podnebna tveganja, ki jim grozijo. Mi jim pri tem lahko pomagamo. To, da Slovenija v poplavah leta 2023 ni imela veliko smrtnih žrtev, lahko pripišemo delujočemu sistemu zgodnjega opozarjanja, dobremu sodelovanju med meteorologi in hidrologi in učinkovitemu sistemu razširjanja informacij.

Potem je treba zagotoviti dolgoročno načrtovanje. Pri vsem, kar se načrtuje za prihodnjih 20 ali 50 let, kot so ceste, železnice, večje zgradbe, je treba upoštevati vidik prilagajanja podnebnim spremembam. Kako bomo načrtovali rabo zemljišč, kje bomo gradili, na katerih območjih bomo gradnjo omejili zaradi nevarnosti poplav. Vsak sektor mora postati bolj podnebno odporen. Pred nami je dolga pot, ki bo zahtevala veliko vlaganj. Vse to bo mogoče, če bomo varni, če bo mir in blaginja. V EU na srečo vse to imamo, vendar smo obkroženi s sosedi, ki so v težavah. Tudi drugod po svetu konflikti preprečujejo zeleni prehod in zgraditev boljše prihodnosti.