V nadaljevanju preberite: 

Ko govorimo o računalniško sintetiziranem govoru ali »glasovni umetni inteligenci« (voice AI), se je treba zavedati, da je tudi danes osnova zanj še vedno posnetek človeškega igralca iz mesa in krvi, saj ga stroj ne zna ustvariti iz nič. Algoritem potrebuje neko vzorčno količino govora, na podlagi katere nato sam zapolni praznine in izgovori poljuben tekst z enako barvo glasu in ritmom.

Verjetno različne plati strojno ustvarjenega govora, tako v pozitivnem kot negativnem smislu, nikjer niso tako močno izražene kot ravno pri videoigrah. Odvisno od žanra lahko te zahtevajo ogromno govoranc, ki pa si jih manjši razvijalski studii težko privoščijo, zato bodo z veseljem uporabili glasovne algoritme. Po drugi strani to pomeni manj dela za igralce, ki jih skrbi, da jim bodo »roboti ukradli službo«.

Za zdaj še ni nevarnosti, da bi takšni ostali brez službe, kajti strojni govor vendarle še ni povsem na človeški ravni. Ob dolgotrajnejšem poslušanju ga je mogoče prepoznati in ustvari neprijeten občutek, čemur s tujko radi pravimo uncanny valley. Zato ga pri podkastih in avdioknjigah še ne srečamo. Ustvarjalci iger in filmov so si edini, da zares kvalitetnega izdelka brez sposobnega živega človeka še ni mogoče napraviti.