Dr. Rado Pišot je direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Junija so mu podelili drugi mandat. Pogovarjali smo se o pereči prostorski problematiki te ustanove in pomenu njenega delovanja za Obalo in širšo Slovenijo. Kot vrhunskega kineziologa pa smo ga tudi povprašali, kako zelo škodljiv je sedeči način življenja.

Katere naloge so prednostne v vašem drugem mandatu?

Večinoma je lažje vzpostavljati neko stanje kot ga ohranjati. Vsekakor moramo v drugem mandatu oblikovati strategije, s katerimi bomo še dvignili kakovost ZRS. Tako smo že predlanskim začeli samoevalvacijo, ki smo jo nato nagradili v zunanjo evalvacijo. Mednarodno priznani zunanji ocenjevalci so prečesali naše delovanje, se pogovorili z mladimi in uveljavljenimi raziskovalci. V marsičem so nas pohvalili, še posebej našo interdisciplinarno strukturo, saj pod našim okriljem združujemo inštitute tako iz naravoslovja, družboslovja in humanistike. Pridobivamo projekte na najvišji ravni, kar dokazuje tudi letos pridobljeni projekt Evropskega raziskovalnega sveta (ERC) za uveljavljene znanstvenike.

So pa zelo jasno opozorili tudi na pomanjkljivosti, te so predvsem v raziskovalni infrastrukturi, laboratorijih, akuten je problem laboratorija za oljkarje, kineziologi so v premajhnih najetih prostorih.

Kako rešujete omenjeno problematiko? Za nekaj novih stavb ste se dogovorili z občino, se je vendarle našla trajna rešitev?

Inštitut za oljkarstvo je res že dolgo v krču. Kampus Livade se je začel graditi na projektih ZRS in ravno za potrebe tega inštituta, a so ti prostori po ločitvi z Univerzo na Primorskem ostali v njeni lasti. Kasneje se nam je uspelo dogovoriti za uporabo prostorov, vendar jih je nato uničil požar. Kar pet let je trajala obnova, letos so jo končali, oljkarji se tako znova selijo v te prostore, toda to ni trajna rešitev. Skupaj z občino smo se dogovorili, da bi s prenovo nekdanje karavle nad mejnim prehodom Plavje, ki jo je občina dobila od ministrstva za obrambo, zagotovili trajne ustrezne prostore za laboratorij Inštituta za oljkarstvo in Centra mediteranskih kultur. Ravnokar urejamo vse potrebno za prenos stavbne pravice in se pripravljamo na pridobivanje gradbene dokumentacije. Zagotoviti pa moramo tudi vse potrebne vire za financiranje obnove. Obljubljeno nam je bilo, da bomo med prioritetami na ministrstvu. Dejstvo je, da je inštitut državnega pomena, vsa olja, ki so na policah slovenskih trgovin, gredo skozi našo preverbo, smo nosilci nacionalnega etalona in mednarodno akreditiran laboratorij za kakovost oljčnega olja.

Medtem pa so seveda tudi drugi inštituti toliko zrasli, da potrebujejo svoje laboratorije. Med temi sta zagotovo Inštitut za kineziološke raziskave in Mediteranski inštitut za okoljske študije, ki vodita več zanimivih evropskih projektov. Kineziologi zdaj delujemo v najetih prostorih nad dvorano Bonifika, ki so sicer dobri in tudi lokacija je primerna, vendar so daleč premajhni.

Koprska občina vam je tudi podelila stavbno pravico za 99 let za palačo De Belli.

Da, dobili smo možnost, da obnovimo ta renesančni biser, ki v stanju, v kakršnem je že daljše obdobje, ni nikomur v čast. A kot sem dejal ob podpisu pogodbe, smo okoli vratu dobili težak kamen. Zahteval sem, da v pogodbo vnesemo klavzulo, da če v predvidenih rokih ne začnemo obnove, stavbo vrnemo, ker nam ni v interesu, da nam to »visi nad glavo«. Zdaj smo že končali javni razpis za gradbeno dokumentacijo. Glede financiranja dokumentacije bomo postrgali iz lastnih sredstev in evropskih razpisov, pri obnovi tako palače De Belli kot karavle na Plavjah pa upamo na pomoč države.

Vsekakor je ključna naloga, da zagotovimo ustrezne razmere za delo raziskovalcev. Le tako lahko ohranjamo rast, ki smo jo dosegli v preteklih letih. Zelo si prizadevamo tudi za dobro vzdušje med sodelavci in skrbimo za komuniciranje znanosti s širšo javnostjo. Nedavno smo organizirali dogodek Znanje za zdravje, pripravljamo sproščene javne pogovore o znanosti, dneve odprtih vrat, pa dogodke za mladino in otroke. Trudimo se, da širšemu krogu ljudi predstavimo pomen našega znanstvenoraziskovalnega dela za dobro družbe.

Novo upanje za palačo De Belli

Ob začetku drugega mandata ste omenjali tudi ustanavljanje novih raziskovalnih področij. Katerih?

Zavezani ostajamo Mediteranu. Koper z okolico je strateško središče Slovenije, čeprav se tega mnogi ne zavedajo dovolj. To je stičišče severnega Balkana in zahodne Evrope, stičišče večkulturnosti, večjezičnosti. Premalo poudarjamo, da smo sredozemska država. To ne pomeni le, da imamo košček morja, ampak tudi, da imamo v sebi del sredozemske kulture, sredozemskega načina življenja, prehrano, nekatere lastnosti širšega območja. Prav ta posebnost, tako naravna kot kulturna, nam ponuja veliko možnosti. Percepcija slovenske obale je, da so tu dobra hrana, veliko sonca in prijazni ljudje, pozabljamo pa, da je to okno v Mediteran, da so tu Luka Koper, univerza, muzeji in arhivi in seveda ZRS Koper – edini javni raziskovalni zavod zunaj Ljubljane. To je še neizkoriščen potencial. Tu so možnosti za poglobljene raziskave migracij, večjezičnosti, medreligijskega dialoga, naravne in kulturne dediščine, mediteranskih kultur …

Specifičnost Obale prinaša tudi specifične težave. Letos poleti smo videli hudo pomanjkanje vode. Kako je ZRS Koper lahko vključen v reševanje takšnih aktualnih problemov?

Mediteranski inštitut za okoljske študije med drugim vodi projekt v sodelovanju s piransko občino o recikliranju vode od tuširanja za splakovanje stranišč. V projektu nameravamo tudi nekaj gospodinjstev opremiti s takšno opremo. Inštitut je zelo usmerjen v vodovarstvene študije in iskanje možnih vodnih virov. Vsekakor je o problematiki treba razmišljati zdaj, ne pa spet šele, ko bo gorelo ali pa vode ne bo. Inštitut za oljkarstvo že vrsto let preučuje postopke ustreznega namakanja, ki ima v trajnostnem pristopu v mediteranskem kmetijstvu poseben pomen. Obala je kot nekakšen živ laboratorij, v katerem lahko najdemo primere dobre prakse in jih razširimo v druge dele Slovenije. Znanost ne more ostajati le v okvirih znanosti, delovati moramo na konceptu odprte znanosti, neposredno se mora vmešati v strategije in politike, tako na občinski kot državni ravni in širše.

Podnebno odporna obalna mesta

Kako bi ocenili delovanje slovenske znanosti?

Sem športnik, tako raziskovalno kot po duši. Slovenska znanost me spominja na slovenski šport. V vseh pogledih presega razmere, v katerih deluje. Naši znanstveniki so »v špici« po mednarodnem merilu, doma pa pogosto spregledani, zato nam številni mladi izvrstni raziskovalci tudi pobegnejo. Veliko govorimo o begu možganov, bolj malo pa naredimo za to, da bi ga preprečili. Kakovost življenja, če pogledamo bolj celostno (sociala, zdravje, varnost, okolje …), je v Sloveniji sicer še vedno veliko boljša kot marsikje drugod, kar je eden od razlogov, da tega bega ni še več. Kot družba bi veliko več dosegli, če bi se zavedali, da je ravno znanost temelj razvoja, gospodarstva, zdravstva, okoljevarstva, družbenega življenja. Napredek je vedno temeljil na znanosti. Presenečen sem, koliko ljudi tega ne razume. Pred znanje smo postavili druge vrednote, kapital smo postavili pred vse, znanje je podcenjeno.

Bi to zavedanje dosegli z boljšim komuniciranjem znanosti, o čemer se zadnja leta veliko govori?

Vsekakor. Bi pa morali to reševati sistemsko. Na ZRS Koper se stalno trudimo prenašati znanje v okolje, v katerem delujemo. Številne aktivnosti in dogodki, ki jih izvajamo skupaj z mestno občino Koper, Gledališčem Koper, Splošno bolnišnico Izola in drugimi javnimi zavodi in podjetji, kot so Sproščeni pogovori o znanosti, dogodki v okviru Primorskega poletnega festivala, rubrika o znanosti v občasniku za otroke Svetilnik, dnevi odprtih vrat, Znanje za zdravje in še bi lahko našteval. Infrastrukturne enote pri nekaterih inštitutih imajo poseben pomen za prenos znanja, naj omenim denimo Mediteranski center zdravja, ki ga vodim. Ta je namenjen prenosu znanja Inštituta za kineziološke raziskave med končne uporabnike. Enako vlogo imajo Center za javnomnenjske raziskave, Center mediteranskih kultur ter Center za beneško zgodovino in kulturno dediščino.

Percepcija slovenske obale je, da so tu dobra hrana, veliko sonca in prijazni ljudje, pozabljamo pa, da je to okno v Mediteran. FOTO: Jure Eržen

Vi osebno se močno trudite, da bi med ljudi prenesli sporočilo, kako zelo pomembno je gibanje. Med epidemijo ste bili med najglasnejšimi, ki ste opozarjali, da si delamo medvedjo uslugo, ko smo tako odrasli kot otroci obsedeli doma.

Več let se ukvarjam z učinki gibalne neaktivnosti na človekov organizem in trdim, da je to eden največjih sovražnikov človeštva. Prav zato smo tako zelo opozarjali, da je tudi med epidemijo treba biti aktiven, naj gredo ljudje na zrak, naj se sicer držijo na varni razdalji in uporabljajo zaščitna sredstva, ampak naj nikakor ne ostanejo doma na kavču.

V številnih študijah smo dokazali, da se že po 40 minutah začnejo negativni procesi v mišicah, ki so seveda še reverzibilni in brez posledic, že po nekaj dneh neaktivnosti pa se začno mišična vlakna že toliko spreminjati, da bi lahko bila težava, če ne bi sledila rehabilitacija oziroma retroaktivno delovanje. Kar se učimo iz tako imenovanih »bed rest« študij, ki jih sicer izvajamo za potrebe spoznavanja mehanizmov, ki nastopijo pri potovanju v vesolje, lahko odlično prenesemo v razumevanje sprememb, ki nastopijo zaradi sedentarnega, gibalno neaktivnega življenjskega sloga ali procesov staranja. Posledice življenjskega sloga sodobne (ekranske, sedeče …) družbe so lahko pogubne za prihajajoče generacije.

Študije dokazujejo, da je stanje med otroci in mladostniki glede tega precej slabše kot pred 30 leti. Problem je namreč, da se danes podobni procesi kažejo tudi že pri športno aktivni populaciji, v primeru, ko ima neki športnik dvakrat na dan izrazit trening, med tem časom pa sedi pred ekranom tudi po več kot osem ali celo deset ur. Daljša obdobja sedenja so pogubna za organizem, ki se je milijone let oblikoval z upiranjem gravitaciji, s hojo, tekom, plezanjem, plazenjem.

Danes že veliko vemo o tem, da je gibalna neaktivnost zelo škodljiva, a ukrepov ne sprejemamo dovolj hitro. Če lahko provociram, ali bo treba sprejeti davek na maščobno maso pri zdravih ljudeh glede na ure nepotrebnega dolgotrajnega sedenja? Ukinimo dvigala do tretjega ali četrtega nadstropja, naj se ne gradi cest, ob katerih ni kolesarske steze … Zdravje je le delno v rokah medicine, večji del je v preventivi, ki pa je lahko v domeni šolstva, izobraževanja, znanosti …

Bi že lahko govorili o pandemiji neaktivnosti?

Da. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred desetletji začela opozarjati na problematiko, a šele zdaj sprejema smernice. Vsekakor bi morali biti na dan manj kot štiri ure sedeči in najmanj eno uro aktivni, da se nam srčni utrip poviša na aerobno mejo, to je okoli 140 do 150 utripov na minuto za povprečnega zdravega odraslega človeka. Vendar je življenjski slog temu vse manj naklonjen. Iz neaktivnosti oziroma sedečega načina življenja se razvijejo debelost, diabetes, ateroskleroza, glavne srčno-žilne bolezni ... Pandemija koronavirusa je bila kot nekakšen agresiven in skoncentriran način življenjskega sloga, ki ga živimo že več kot 20 let. Potisnila nas je v razmišljanje, da lahko vse naredimo online.

Če bi neaktivnost lahko preprečevali farmakološko, sem prepričan, da bi vsi kupovali tablete, ki bi nadomestile 20 kilometrov hoje, dva kilometra plavanja ali dvigovanje uteži. A tega ni, treba je premakniti zadnjico.

Deset dni ležiš, pa še plačajo ti

Omenili ste »bed rest« študije, se obeta kakšna nova?

Da, dobili smo projekt pri ARRS. V preteklih letih smo sodelovali s kolegi iz Padove in Trsta ter iz Italijanske vesoljske agencije. Preverjali smo, kako dolgotrajno ležanje vpliva na starejše ali mlajše, kako vpliva nagnjenost postelje, kako prehrana ... Zadnje ležanje leta 2019 je za posameznike trajalo deset dni. Zdaj pa nas bo najbolj zanimalo, kako telesna pripravljenost vpliva na posledice dolgotrajnejšega ležanja. Nekatere študije kažejo, da denimo vrhunski športniki izgubijo več, če obležijo, saj je njihovo telo navajeno na redni gibalni stimulus. Kako bi torej lahko pomagali povprečnemu človeku, na primer bolniku, za katerega se ve, da bo zaradi operativnega posega dlje časa neaktiven.

Slovenija je lani od Evropske vesoljske agencije pridobila centrifugo v Planici. Se obeta kakšno sodelovanje med vami in prof. Igorjem Mekjavićem glede »bed rest« študij in učinkov centrifugiranja na telo?

S prof. Mekjavićem vseskozi izvrstno sodelujemo. Odlično je, da imamo dva centra za podobne raziskave. Mi raket sicer ne bomo delali, lahko pa še kako pripomoremo k znanosti o življenju v drugačnih, človeku manj prilagojenih okoljih. Izsledke teh raziskav lahko neposredno ponudimo bolnišnicam, rehabilitacijskim centom. Nedavno smo pridobili tudi projekt v sodelovanju z IJS, pri katerem bomo del raziskovanja izvedli z uporabo centrifuge v Planici. Rezultati vseh teh raziskav so neprecenljive vrednosti v preventivi, postopkih zdravljenja in rehabilitaciji.

Iz Planice na Mars

V eni od preteklih študij smo denimo obravnavali 54 postcovidnih pacientov, pogosto se ne zavedamo, da se po odpustu iz bolnišnice šele začne drugo zdravljenje. Lahko pozdravimo covid ali pa zlomljeno nogo, toda bolnik ima po tem oslabljeno telo, mišične mase ni, slabše je ravnotežje, tak človek slabše reagira in vse to vodi v nov padec.