Nove zvezde modnih brvi: les, gobe in ribe

Ste se kdaj vprašali, od kod izvirajo vaša oblačila, iz kakšnega materiala so in kako so bila narejena? Večina si takih vprašanj ne postavlja, a če bi si jih, bi jim bilo verjetno neprijetno.

Če pobrskate po svoji garderobi, boste bržkone našli precej kosov oblačil, ki so vsaj delno izdelana iz poliestra in najlona. Ta dva poceni materiala sta temelja hitre mode in ju trenutno najdemo v približno 60 odstotkih oblačil in 70 odstotkih gospodinjskih izdelkov iz tekstila.

Poliester in najlon sta sintetična materiala, narejena iz vlaken iz fosilnih virov. Zaradi načina proizvodnje, prevladujoče uporabe v modni industriji in dejstva, da niso biološko razgradljiva, imajo ta vlakna izredno velik (negativen) vpliv na okolje. Vsebujejo tudi škodljive delce mikroplastike.

Bombaž je narejen iz naravnih vlaken, zato ga je lažje reciklirati, za njegovo proizvodnjo se porabi manj fosilnih goriv kot pri najlonu. Toda po drugi strani pridelava bombaža zahteva obsežne obdelovalne površine, njegove nasade po vsem svetu škropijo z veliko kemikalijami, poleg tega za svojo rast potrebuje ogromno vode.

Kaj lahko naredimo?

Manj strupenih kemikalij

Kot rešitev se vse pogosteje pojavljajo tekstilni izdelki biološkega izvora. Na tem področju je veliko inovacij, ki z uporabo novih in tudi starih tehnologij spreminjajo odpadke in odpadni material iz drugih panog v obnovljive, biološko razgradljive in za planet veliko manj škodljive materiale.

Viskoza in liocel, cenejša in trpežnejša nadomestka svile, sta narejena iz lesa in veljata za bolj trajnostni nadomestek naravnega bombaža ter sintetičnega poliestra. Gre za umetna, polsintetična vlakna, ki pa so izdelana iz naravnih materialov, za njihovo pridobivanje je v primerjavi z bombažem potrebnih manj obdelovalnih površin in vode. Vendar izdelava oblačil iz teh vlaken zahteva intenzivno obdelavo in rabo topil.

Stina Grönqvist, vodja raziskovalne skupine na finskem raziskovalnem inštitutu VTT, je strokovnjakinja za materiale biološkega izvora. Današnjih načinov proizvodnje viskoze in liocela ne odobrava: »Trenutno je surovinska osnova omejena, topila in kemikalije, ki se uporabljajo v proizvodnji, niso varni ali do okolja prijazni, vrednostna veriga proizvodnje, še posebej končna obdelava tekstilnih vlaken, pa povzroča obsežno onesnaževanje sladkovodnih virov.«

Pri proizvodnji viskoze lesno celulozo najprej obdelajo s kemikalijami, nato dodajo topilo, na koncu obdelano celulozo spredejo v fino nit. Med tem za okolje škodljivim postopkom se sprošča veliko strupenih kemikalij v zrak in vodotoke v okolici proizvodnih obratov. Pri proizvodnji liocela je proces podoben, le da tu uporabljajo N-metilmorfolin N-oksid (NMMO), neposredno topilo, ki ne zahteva koraka modifikacije kemikalij, ki je sicer potreben pri viskozi. Medtem ko je proizvodnja liocela v primerjavi z viskozo vseeno manj škodljiva za okolje, pa je NMMO eksploziven in zelo nestabilen, kar omejuje njegovo uporabnost.

V projektu GRETE, ki ga vodijo na finskem inštitutu VTT, razvijajo nova nestrupena topila, ki jih je mogoče reciklirati in ki bodo prispevala k večji varnosti ter trajnostni naravnanosti tekstila, izdelanega iz lesa. Nova tehnologija bo odpravila veliko tveganj za človekovo zdravje in okolje, ki jih prinašajo sedanji postopki proizvodnje, prav tako bo odprla vrata proizvodnji visokokakovostnih tekstilnih vlaken iz veliko širše palete obnovljivih surovin, kot so celuloza, primerna za proizvodnjo papirja, recikliran papir in tekstil. Pri projektu razvijajo tudi vlakna s popolnoma novimi lastnostmi, ki lahko zmanjšajo potrebo po količini vode, uporabljene v proizvodnem ciklu.

V garderobo prihajajo gobe

Čeprav je inovativna tehnologija, ki jo razvija skupina Grönqvistove, še v povojih, obstaja upanje, da bodo podobne rešitve kmalu splošno sprejete v svetu modne industrije, s tem pa bo tekstil iz trajnostnih surovin postal cenovno konkurenčen sintetičnim vlaknom iz fosilnih virov.

Vendar uvajanje sprememb v tako veliki industriji, kot je modna, ni lahka naloga. »Ne zavedamo se, da so današnja oblačila in tekstil rezultat postopnega, več desetletij trajajočega razvoja posameznih delov tehnološkega procesa,« pravi Gianluca Belotti, vodja inovacij pri podjetju Mogu. Dolga leta inovacij v panogi so omogočila, da smo začeli proizvajati oblačila »v nepredstavljivih količinah, v zelo kratkem času ter zelo učinkovito in z nizkimi stroški. Zato je prilagajanje na nov vzorec velik izziv.« Belotti se s tem izzivom spopada tako, da se osredotoča na precej nov naravni material, ki ga lahko dodamo svetovnemu naboru obnovljivih tekstilij biološkega izvora – to je micelij.

Micelij ali podgobje je vegetativno telo glive oziroma del, iz katerega zraste goba. Belotti trenutno vodi projekt My-Fi, pri katerem razvijajo in izpopolnjujejo nov način proizvodnje materialov iz micelija. Podjetje Mogu vlakna iz micelija proizvaja iz odpadnega materiala živilskopredelovalne industrije z uporabo lastne tehnologije, ki ustvarja minimalne izpuste ogljikovega dioksida ter zahteva zelo omejen energijski vnos, obenem pa reciklira vodo, uporabljeno v postopku.

Pri omenjeni tehnologiji obstaja tudi možnost, da bi z njo poenostavili zapleteno, globalizirano dobavno verigo v modni industriji. »Če bi uporabili ostanke iz lokalne industrije in zgradili proizvodni obrat za pridelavo surovin, ki bi jih nato lahko predelali in prodali na lokalnem trgu, bi bistveno poenostavili logistiko v tekstilni industriji,« pravi Belotti. »Lahko pa bi celo združili več korakov vrednostne verige v enem samem proizvodnem obratu in poskrbeli, da bi pri proizvodnji uporabljali samo najboljše prakse, ki so trenutno na voljo.«

Ko gre za okolje, je prednosti vlaken iz micelija težko spregledati, več vodilnih modnih blagovnih znamk pa jih je že začelo uporabljati kot nadomestek za usnje. Belotti meni, da je modna industrija pripravljena na spremembe in da »si želi nove, obnovljive rešitve, ki imajo potencial za uspeh na trgu«. Ključni cilj projekta My-Fi je tako odpravljanje nekaterih omejitev pri obdelavi micelija in spodbujanje trga s tem trajnostnim, vsestranskim tekstilom biološkega izvora.

Inovacije so ključne pri uvajanju sprememb v način, kako modne blagovne znamke in potrošniki dojemajo tekstil. Toda v ambicijah, da bi korenito spremenili industrijo in omilili njen vpliv na okolje, bi morali upoštevati tudi prakse, ki so se uporabljale dolga tisočletja, še pred pojavom sodobne inovativne tehnologije.

Torbica iz ribje kože

Po besedah Ayelet Karmon, koordinatorke projekta Fish skin, obstajajo dokazi o tem, da so ljudje že pred šest tisoč leti za izdelavo oblačil uporabljali ribjo kožo. Ta ima več pomembnih prednosti. Postopek strojenja je krajši in zahteva veliko manj kemikalij ter manj energije v primerjavi z usnjem iz goveje kože. Čeprav je ribja koža izredno tanka, je v resnici zelo močna.

Poleg tega je ribja koža material, ki je že zdaj na voljo v velikih količinah in bo tudi v prihodnosti. Ayelet Karmon namreč pravi, da pridelava ribjega mesa v zadnjem desetletju vztrajno narašča in ta trend naj bi se nadaljeval. Ribja koža je pravzaprav odpadni material, torej lahko rečemo, da za njeno pridobivanje potrebujemo zelo malo sladke vode in skoraj nič zemlje, poleg tega pušča izrazito manjši ogljični odtis kot druge oblike kmetijske pridelave.

»Več kot 50 odstotkov celotnega odpadnega materiala pri ulovu rib se ne uporabi za prehrano, kar pomeni, da s tem nastane skoraj 32 milijonov ton odpadkov. Precejšen delež teh odpadkov je tudi ribja koža,« pojasnjuje Ayelet Karmon.

Meni še, da moramo popolnoma preoblikovati predstavo o tem, kako se pridobiva in proizvaja tekstil. »Ne vidim razloga, zakaj bi proizvajali nekaj posebej za modno industrijo. Prav bi bilo, da bi vse surovine najprej uporabili za kak drug namen in šele nato za modo. Ob koncu svoje življenjske dobe bi morali biti vsi materiali, pod pogojem, da so pravilno obdelani, tudi biološko razgradljivi ali na voljo za nadaljnjo obdelavo in s tem prihodnjo uporabo.«

To je bistvo krožnega gospodarstva, ki, mimogrede, sovpada z idejo, da bi planetu vrnili več, kot mu vzamemo, kar je opisano tudi v akcijskem načrtu evropske komisije za krožno gospodarstvo.

–––

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.