V nadaljevanju preberite:

Pri vsaki veliki družbeni krizi, tudi v sedanji zdravstveni pandemiji, stopata pri njihovem reševanju in obvladovanju v ospredje dve sicer neizogibni, vendar tudi neprimerljivi moči: znanost in politika. Prva temelji na znanju, druga na moči.

O kongruentnosti njunega medsebojnega razmerja bi bilo iluzorno govoriti. Določajo ga številne okoliščine, med njimi v prvi vrsti narava vsakokratnega družbenega (političnega) režima. Medtem ko na eni strani demokratični režim, ki spoštuje pravno državo, dokazuje visoko stopnjo zaupanja ljudi v znanost, na drugi avtoritarni ceni in nagrajuje znanost in znanstvenike samo do tiste mere, ko so ti lojalni neki stranki, njenim interesom ali interesom voditelja.

V idealno tipskem smislu gre pri tem za dva tipa razmerij, se pravi za vključujoče in izključujoče. V realnem svetu se seveda srečujemo s številnimi niansami medsebojnega razmerja med enim in drugim tipom, od relativne avtonomije znanosti pa do ubogljive vloge 'dekle'. V zadnjem primeru morajo znanstveniki pri naročenih (in plačanih) ekspertnih mnenjih 'uganiti' pričakovanja naročnikov ali pa jih, če so pripravljeni tvegati, ovreči.