Vodilo sta kritično mišljenje in znanje

Univerza v Ljubljani, ki jo sestavlja 23 fakultet in tri umetniške akademije, praznuje sto let. Velja za – tako je tudi prepoznana – osrednjo znanstveno-raziskovalno institucijo v državi. Njena zgodovina pa vsebuje več kot le zgodbo o raziskovanju ali le »čisti« znanosti.

Ko je nastajala, je bila del nove podobe Evrope in sveta po prvi svetovni vojni, obenem pa eden od institucionalnih stebrov nastajanja Slovenije, tako v smislu artikulirane kulture kot vzpostavljanja politične avtonomije narodnega prostora, ki je leta 1991 pripeljala do samostojne države.

Julija 1919 je regent Aleksander Karađorđević podpisal zakon o Univerzi kraljestva SHS v Ljubljani, pri ustanovitvi pa je sodelovalo pet fakultet: filozofska, medicinska, pravna, tehniška in teološka. Model univerz v Avstriji je takrat predvideval štiri fakultete, saj je tehnika obstajala kot visoka šola. Univerza v Ljubljani je bila tako ustanovljena po zgledu beograjske, kjer je bila v ustanovni model vključena tudi tehnika.


 

Zmuzljiva avtonomija

Za Slovenijo je bila (in je še) Univerza v Ljubljani tudi sinonim za artikulacijo nacionalnega jezika (slovenščine). Zato tudi ni naključje, da je bilo ustanovno dejanje predavanje Frana Ramovša o historični gramatiki slovenskega jezika. Momenta jezika in nacionalne zgodovine sta bila v ozadju poslanstva nacionalnih evropskih univerz, ki po ideji sicer segajo v razsvetljensko obdobje oziroma v razsvetljensko idejo. Profesor ljubljanske univerze Rudi Rizman je v zadnji Sobotni prilogi Dela pokazal na to idejo tradicionalne univerze, katere cilja sta pridobivanje temeljnih znanj in oblikovanje intelektualno odličnega razsvetljenega človeka. Avtonomija ne le znanja, znanstvenikov, študentov, temveč tudi vednosti kot take je bila torej predpostavka, ki je bila vgrajena v razsvetljenske temelje nastajanja univerz.



Seveda je bila realnost že komajda nastale ljubljanske univerze mestoma precej drugačna. Zgodovinarji pišejo, kako je med obema vojnama beograjska oblast zmanjševala sredstva, kar je ogrozilo, če že ne obstoja Univerze, pa zagotovo njeno redno delovanje in razvoj. Pišejo tudi, kako je rektor Milan Vidmar leta 1929 kralja Aleksandra I. zaprosil za protektorat, ta ga je z veseljem obljubil in do italijanske okupacije je ljubljanska univerza nosila njegovo ime. Podobno ga je med letoma 1979 in 1990 nosila po Edvardu Kardelju. Take epizode so seveda vedno znova odpirale vprašanja avtonomije Univerze, končno je zajamčena avtonomija po letu 1990 pristala v ustavi kot ustavna norma, na podlagi katere je bil leta 1995 sprejet tudi statut.

Danes je zgodovinsko-politični vidik ljubljanske univerze bolj v ozadju, poudarjeni sta njena znanstvena odličnost in vrednost znanja, ki proizvaja vrhunske, tudi svetovno uveljavljene intelektualce. Politika kakor da je ne more več bistveno poškodovati ali je, kot tolikokrat v zgodovini, ponižati v njenem poslanstvu in napraviti za deklo hegemonov, nosilcev moči v državi, republiki (ali kraljevini).
 

Sprejem brucev pred Univerzo v Ljubljani Foto Uroš Hočevar

Ekonomska vrednost znanja

Toda tu nastopi nov moment, na katerega je prav tako opozoril Rizman in je seveda problem celotnega sveta, posebej EU, ne le Slovenije. Preživetje univerz je bistveno povezano s sistemom njihovega financiranja, nacionalni modeli pa so se namenili finančne spodbude vezati na znanstvene projekte. Tu je zanka, kajti zanje je potrebna kvantifikacija učinkov raziskav, vanjo se povrhu kot odločilen prikrade kriterij uporabnosti.

​Namesto politike in političnih hegemonov je vlogo »ogroževalca avtonomije vednosti« prevzela ideologija neoliberalizma. Rizman citira nemškega filozofa Jürgena Habermasa, ki govori o »utilitarnem obratu«. Od znanosti se je po novem začelo zahtevati, da upraviči ekonomsko učinkovitost. Evropske univerze so se ideološko podredile, tako imenovani bolonjski proces je zagotovil, da se je ob politični, nadnacionalni integraciji »vzpostavila tudi akademsko integrirana Evropa«. Sistem zbiranja »kreditnih točk« prek študijskih programov pravzaprav posnema metodo delovanja evra.

Seveda se ob tem, ko se (ideološki) krog zapre, spet postavimo na izhodiščno razsvetljensko namero univerze, ki zahteva to, kar se danes vidi kot vse manj mogoče, če že ne nemogoče: usposabljanje za samorefleksijo, vzpostavljanje odgovornega subjekta, osebnosti, ki bodo sposobne jemati mero sodobnemu svetu, določati tveganja, normirati pravilna ravnanja, kar bi (proti nebrzdani gospodarski rasti in maniji eksponenčne proizvodnje), če nič drugega, terjala že ekološka perspektiva sveta. V tem krogu bo človek znanstveno eksaktno in napovedljivo izgubil svoj dihalni prostor in spodmaknil lasten ekosistem. Kdo, govorjeno sistemsko, če ne univerze, je poklican k vzpostavljanju razmer, da bodo ljudje generirali nove ideje, iskali nove modele, snovali nove koncepte in kritično preverjali stare?
 

Univerza v Ljubljani kljub vsem težavam ostaja sinonim za ohranjanje avtonomnega javnega prostora. Foto Uroš Hočevar

Kam naprej?

To je konec neke poti, ki se stakne z začetkom, in povedali smo, da je tudi pri ljubljanski univerzi šlo za nacionalno in kulturno motivirano zgodbo. To, in ker živimo v globaliziranem svetu, seveda odpira vprašanje prihodnosti koncepta univerz. Podrejenost ekonomiji in trgu se izkazuje za pogubno. Zdi se, da slovenski visokošolski sistem veliko bolj najeda ekonomizacija vednosti kakor katera koli že politika, ki je pravzaprav tudi sama žrtev istega problema.

Univerza v Ljubljani še vedno velja za najodličnejšo (tovrstno) institucijo v državi, toda, čeprav avtonomna po ustavi, je bila izpostavljena idejam o »uravnoteževanju« razmerja med javnim in zasebnim šolstvom, ideologiji konkurenčnosti v interesu višje kakovosti. Na koncu se je izkazalo, da je zasebna pobuda predvsem finančno slabila kakovostne fakultete, kriterije znanja spustila na mejo sprejemljivosti in dopustnosti, avtonomijo vednosti pa povsem podredila ideologiji trga in uporabnosti.



Univerza v Ljubljani kljub vsem težavam ostaja sinonim za ohranjanje avtonomnega javnega prostora. Še vedno ima privilegij, ki si ga na primer časopis, kot varuh javnega prostora, že dolgo ne more več privoščiti. Izkušnje so v Sloveniji pokazale, da zasebno šolstvo tako organiziranemu sistemu šolanja ni postalo niti ni zmožno postati alternativa. Največji problem ljubljanske univerze je pravzaprav ona sama, njeno popotovanje v podrejenost ekonomizmu, seveda pa tudi odnos države do akademske vednosti, ko o sladkem grozdju odločajo poželjive lisice in ga za kislo razglasijo v trenutku, ko ga ne dosežejo.