Emo Demšar je nabiranje znanja s področja kognitivne znanosti odpeljalo v Avstralijo. Na Univerzi Monash v Melbournu pripravlja doktorat, v katerem raziskuje doživljanje v sanjah in kako so te povezane z zavestjo ter z delovanjem možganov.

»Za raziskovalce zavesti je vsekakor fascinantno že to, da človek, ki spi in praktično ne sliši, ne vidi, torej je brez konkretnih zunanjih dražljajev, ustvarja zanimive, bogate, kreativne in nepredvidljive sanjske svetove. In to izkustvo je na neki način prav toliko resnično kot izkustvo, ki ga doživljamo v budnem stanju,« pravi raziskovalka. Njen projekt sestoji iz filozofskega dela in serije empiričnih študij. V teh sodelujejo udeleženci, ki po prebuditvi iz sanj s pomočjo metod za vzorčenje izkustva in fenomenoloških intervjujev natančno opišejo svoje sanjsko doživljanje. Te opise je mogoče naknadno povezati z meritvami fiziološke in možganske aktivnosti, ki je spremljala to doživljanje. Tako bo poskušala dognati, kako posamezniki doživljajo sanje in kakšna je povezava med njihovim doživljanjem in objektivnimi meritvami njihove fiziologije.

»V sanjah, pa naj bodo še tako nerealistične, verjamemo, da je dogajanje povsem resnično. Fenomen lucidnih sanj je zanimiv predvsem zato, ker se v njih človek zave, da sanja. Pogosto se ob tem zavedanju prebudi ali pa se sanjanje znova spremeni v nelucidno. Pri mojih raziskavah so ključni trenutki, ko se udeleženec ali udeleženka zave, da sanja, vendar vseeno ostane vpet v doživljajski svet sanj ob zavedanju, da ne gre za resničnost,« razlaga znanstvenica.

»V raziskavah lahko merimo, kaj se dogaja v možganih, ko sanjavec postane luciden. Lucidni sanjavci lahko v sanjah opravljajo različne naloge in eksperimente ter iz sanj signalizirajo lucidnost s premikanjem oči v skladu s specifično kodo. To lahko zunanji opazovalci vidimo prek elektrookulograma,« pravi Ema Demšar in dodaja, da se spontano lucidne sanje pojavljajo predvsem v najstniških letih, da pa so se raziskave teh sanj pravzaprav začele šele pred nekaj desetletji. Se pa lucidnega sanjanja da priučiti, pritrdi. Predvsem tako, da se sanjam posvečamo, da se jih poskušamo zjutraj spomniti in podobno. »Razne tradicije in psihoanalitične šole poskušajo sanje tudi interpretirati in iščejo v njih globlji pomen. S tem se v okviru svojih raziskav ne ukvarjam, sama predvsem poskušam z znanstvenimi pristopi opisati samo izkustvo in ga povezati s tem, kaj se takrat dogaja v možganih.«

Ema Demšar se profesionalno ukvarja s kognitivno znanostjo, v prostem času pa se najraje sprošča v objemu gora. FOTO: osebni arhiv

Napredek tehnologije

Raziskovanje sanj je postalo resna znanstvena disciplina šele v zadnjih desetletjih. »Dolga leta je bilo to področje obravnavano kot mejna veda, bolj kot z znanostjo je bilo povezano s spiritualnostjo. Vendar je tehnološki napredek raziskave premaknil naprej. Sanje se vse bolj obravnavajo kot fenomen v zavesti, ki se ga da tudi empirično raziskovati,« poudarja Ema Demšar in spomni na lani objavljeno študijo, v kateri so raziskovalci s sanjavci vzpostavili dvosmerno komunikacijo. »Prek vizualnih, zvočnih in senzoričnih dražljajev so lahko komunicirali z ljudmi z lucidnimi sanjami. Ti so nato v sanjah odgovarjali na vprašanja ali reševali preproste matematične probleme, raziskovalci so jim na primer zastavili, koliko je pet minus dve, sanjavci pa so s premikanjem oči odgovorili. Tako so empirično pokazali, da je možna dvosmerna komunikacija med zunanjim in sanjskim svetom, kar je precej vznemirljiva novica za to raziskovalno področje.«

Kot dodaja raziskovalka, je odprtih sicer še veliko vprašanj glede interpretacije pridobljenih podatkov. »Med spanjem lahko glavo opremimo z elektrodami ali pa udeleženec spi v MRI-napravi, kar je sicer precej neprijetno. Vendar lahko, če to laboratorij omogoča, vso noč pridobivamo različne podatke o možganski aktivnosti. Težje je pridobiti objektivne odgovore o doživljanju sanj. Pogosto namreč ne znamo natančno opisati sanj in izkustev med sanjami, morda se zbudimo le z določenim občutkom. Da bi lahko vedeli, kako pridobljene podatke o možganski aktivnosti interpretirati, je pomembno vedeti, kakšno doživljanje jih spremlja, kaj sploh iščemo. In tu naletimo na nevrofenomenološke pristope, ki jih razvijam v svojem projektu. Želim si, da bi s svojim delom pripomogla k načinom, kako bolj precizno in zanesljivo dokumentirati doživljanje, ki spremlja sanje.«

»Pri mojih raziskavah so ključni trenutki, ko se človek zave, da sanja, vendar vseeno ostane vpet v doživljajski svet sanj ob zavedanju, da ne gre za resničnost.« FOTO: osebni arhiv

Vprašanja brez odgovora

Kaj pravzaprav je zavest? Od kod izvira? Kaj se z njo zgodi po smrti? To so le nekatera vprašanja o zavesti, ki jih znanost (še) ne zna razložiti. »Ne vem, ali jih sploh kdaj bomo. Prav zdaj s študenti filozofije, ki jih poučujem, razpravljamo o tem konceptu – od tega, kaj je razlika med zavestjo in duševnostjo, ali bo umetna inteligenca lahko imela zavest, ali ima zavest naš pes ali hobotnica ali čriček ali drevo? Odgovori so sicer možni, a so odvisni od definicij. Tu se pokaže velika vloga filozofije. Tudi pri empiričnih raziskavah lahko iste podatke v isti študiji interpretiramo na različne načine, zato je še toliko bolj pomembno, da delamo s prečiščenimi konceptualnimi okviri.«

Od študija kemije do kognitivne znanosti

Ema Demšar je po končani gimnaziji sicer najprej študirala kemijo. »Kolebala sem med kemijo in filozofijo,« se nasmehne, vendar je nato ubrala drugo smer. »V kognitivni znanosti raziskujemo manj oprijemljive pojave in lahko si je misliti, da bi bilo življenje lažje, če bi bili v veji znanosti, ki ima trdne in jasne podatke. Vendar ni vedno tako niti v kemiji, v vsaki znanosti naše razumevanje temelji na nekih modelih. Na znanosti in znanstvenicah ter znanstvenikih pa je, da vseskozi preizprašujemo osnovne koncepte, po katerih delujemo.«

V Melbournu se ravno prebuja pomlad. FOTO: osebni arhiv

Znanja iz kognitivne znanosti in filozofije je Ema Demšar pridobivala na magistrskem študiju kognitivne znanosti v Ljubljani in na Dunaju in se po končanem magisteriju zaposlila na Centru za kognitivno znanost Pedagoške fakultete v Ljubljani. »Težko mi je bilo zapustiti Slovenijo, zelo sem uživala pri delu na naših projektih na centru, predvsem pa pri poučevanju. V Ljubljani sem se ukvarjala z raziskovanjem zavesti v budnosti, denimo, kakšna so izkustva med meditacijo, s sodelavci na centru smo razvijali metode in teoretske okvire za raziskovanje zavesti. V svojem doktorskem projektu sem se osredotočila na raziskovanje doživljanja v sanjah, saj so me te navduševale že kot otroka, češ, kako lahko v našem življenju sploh obstaja nekaj tako nenavadnega,« pripoveduje Ema Demšar. »V iskanju laboratorijev in ekipe, s katerimi bi tako raziskavo lahko izvedla, sem našla Sleep & Memory Lab na Donders Institutu na Nizozemskem, v sodelovanju s katerim izvajam nekaj študij svojega projekta, in mentorico Jennifer Windt na Univerzi Monash, filozofinjo, avtorico odlične knjige o filozofiji in znanosti sanj s preprostim naslovom Dreaming (Sanjanje). Navezala sem stik, na podlagi predloga raziskave pridobila štipendijo in podporo oddelka, in zdaj sem končno tu.«

Pot v Avstralijo namreč ni bila povsem brez ovir, največja je seveda bila, da je bila država zaradi covida-19 povsem zaprta. »Kar nekaj časa sem bila v zelo negotovem položaju, končno se mi je uspelo preseliti februarja letos, tu bom tri ali štiri leta. Potem pa je moja prihodnost odvisna od tega, kje bom našla zaposlitev. Upam, da v Evropi,« pravi sogovornica iz Gorenje vasi v Poljanski dolini, čeprav je bila v Avstraliji toplo sprejeta. »Tu so prebivalci res iskreno prijazni, sproščeni. Je pa samo mesto Melbourne ogromno, kot tudi seveda celotna celina, vsi hitijo naokoli z avtomobili, sama bi najraje šla s kolesom, a je vse tako zelo daleč (nasmeh).«