Yusuf Kasim se je rodil v Mosulu v Iraku. Pri 20 letih je pobegnil pred Islamsko državo v Francijo. Optimističen študent, ki se še kako zaveda pomembnosti vrednote mir, zdaj v skupini prof. dr. Tomaža Prosena na Fakulteti za matematiko in fiziko (FMF) Univerze v Ljubljani pripravlja doktorat.

V Ljubljano se je zaradi študija preselil oktobra lani. »Zelo mi je všeč. Močno uživam pri delu in študiju, narava je res lepa,« uvodoma pohvali naš mali podalpski biser. »Ljubljana me nekoliko spominja na Strasbourg. Kar se mi zdi res prijetno, je ta splošna varnost mesta. Prav tako ponuja veliko alternativne scene, Metelkova, Cukrarna … Za ljubitelje alternative je Ljubljana pravi mali raj,« poudarja in v našem jeziku dodaja, da »študiram slovensko, ampak je še zelo slabo«. Z nasmehom na obrazu pojasnjuje, da se je šele pred kratkim aktivno začel dvakrat na teden učiti slovenščine. »Tu pri vas je glede jezika zelo preprosto. Študij tako ali tako poteka v angleščini, pa tudi sicer v nasprotju s Francozi vsi, tudi vozniki avtobusov, obvladajo angleščino,« opisuje doktorski študent, ki se v prostem času ukvarja z zanimivo brazilsko borilno veščino capoeira, ki vključuje elemente plesa, akrobatike in glasbo.

Še več zgodb v rubriki Dom je svet. 

Pohvali tudi našo birokracijo. »Navajen sem francoske in tam traja mesece, da se uredi ena sama stvar. Nekoliko sem se bal, da bi imel težave, ker imam v Franciji še vedno status begunca, a je urejanje dovoljenj za bivanje potekalo brez večjih težav.«

Iz Iraka pobegnili zaradi IS

Yusuf Kasim je otroštvo preživel v Mosulu. »Rodil sem se po prvi zalivski vojni s Kuvajtom. To je zelo žalosten del iraške zgodovine. Po vojni so bile uvedene stroge sankcije proti Iraku in vsi smo bili bolj ali manj revni. Oče in mama sta bila zobozdravnika, a sta prejemala nekaj dolarjev na mesec. Nato je sledil napad Američanov na Irak. Takrat smo upali na spremembe, ki pa se niso nikoli zgodile. Sledilo je obdobje kaosa, veliko je bilo uničenega, iz nestabilnosti so vzniknile skrajne skupine, sledila je še državljanska vojna med šiiti in suniti, nato IS,« našteva, vendar pravi, da je vseeno imel lepo otroštvo.

Ko je džihadistična skupina okupirala Mosul, je Yusufova družina odšla iz Iraka. »Sprva nismo vedeli, kdo sploh so IS. Pričakovali smo, da bo iraška vojska vendarle osvobodila mesto, a iz dneva v dan je bolj kazalo, da gojimo prazno upanje. Ko je IS vzpostavljala nova pravila, da morajo ženske nositi burko, ko so začeli uničevati kulturne spomenike, so se starši odločili, da odidemo. Najprej smo šli v Kurdistan, nato v Turčijo, tam smo živeli štiri mesece, potem je sledila selitev v Francijo,« opisuje doktorski študent. »V Franciji je že živel moj stric, ki se je tja preselil v 90. letih. Zelo nam je pomagal. Veliko sreče smo imeli zaradi te vezi v Evropi in celoten postopek, da smo pridobili begunski vizum, je bil relativno preprost.«

Živeli so v Rouenu na severu države. Sprva ni bilo enostavno, priznava. »Nisem govoril francosko in drži, da drugega jezika Francozi praktično ne poznajo. Vseeno pa je bilo vzdušje prijetno. Sam sem zelo liberalen, blizu so mi evropske vrednote, tako mi določena ideološka pravila v Iraku nikoli niso ustrezala. Mosul je bilo zelo konservativno mesto, povezano z vero.«

»Mir je zame zelo pomembna vrednota. Skoraj vse življenje sem doživljal vojno. Poznam občutek, ko se sprašuješ, ali boš dočakal naslednji dan, ali bo morda umrl kdo od tvojih bližnjih. Ta strah se zapiše v najgloblje pore biti in zavestno se sem ter tja opominjam, da sem na varnem,« poudarja, ko beseda steče o aktualnem dogajanju v Ukrajini. »Močno sočustvujem z Ukrajinci. Vem, kako je, ko se vsi načrti, vse želje, vse, kar si imel, v trenutku podrejo. In moraš oditi. Zelo mi je hudo in upam, da bo znova prišel mir v Ukrajino.«

Iz farmacije v fiziko

V Iraku je Yusuf Kasim študiral farmacijo. »Priznam pa, da nisem pretirano užival v študiju. V drugem letu študija sem se začel seznanjati s fiziko, sprva na poljudnoznanstven način v knjigah, vse bolj me je vleklo v to smer. Razmišljal sem, kako bi farmacijo povezal s fiziko, potem je sledil odhod. V Franciji sem se odločil, da začnem na novo.« V Francijo je z družino prispel leta 2014, dobro leto in pol se je učil francoščine, nato se je vpisal na dodiplomski študij fizike na univerzi v Strasbourgu. »V Iraku je študij fizike karierno gledano povsem neperspektiven. Postaneš lahko učitelj, sicer pa raziskovalnih skupin ni,« razlaga in nadaljuje, da ob začetku dodiplomskega študija slabše poznavanje francoskega jezika ni predstavljalo večjih ovir, saj sta »fizika in matematika univerzalna jezika«. »Dobro, nekoliko zapleteno je bilo. Spomnim se, da mi je sem ter tja v prvem letniku glava skoraj eksplodirala, ker sem se moral res truditi, da sem sledil predavanjem, a počasi sem se navadil,« se zasmeje.

Med študijem je spoznaval različne smeri fizike, najbolj ga je pritegnila teoretična smer. »Ukvarjal sem se s problemom mnogo teles in kvantno mehaniko. V Franciji prvo leto magistrskega študija obsega bolj ali manj splošne predmete, v drugem letu lahko izbiraš bolj specifične. Drugi letnik magistrskega študija sem opravil na univerzi v Marseillu, kjer sem imel najbolj proste roke pri izbiri predmetnika.«

Med pripravništvom je delal v skupini prof. Guida Pupilla, preučeval je enodimenzionalne sisteme bozonov na mreži. Ravno mentor ga je nato usmeril v Slovenijo, kjer je dobil mesto v skupini prof. Tomaža Prosena na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »Prof. Pupillo je član programa Molecular Quantum Simulations (MoQS – molekularne kvantne simulacije). Spodbudil me je, naj pobrskam po različnih raziskovalnih projektih in se prijavim. V oči mi je padel raziskovalni projekt prof. Prosena in to je bila moja prva izbira. Zelo sem bil vesel, ko sem dobil mesto v Ljubljani. Prof. Prosen je izjemen fizik in izjemen mentor,« izpostavlja sogovornik in dodaja, da je štipendist evropskega sklada za štipendiranje Marie Curie. Še naprej se ukvarja z dinamiko mnogo teles, ki je pomembna za razvoj kvantnih računalnikov in kvantnih simulatorjev.

Pri nas bo ostal okoli štiri leta, nato se bo verjetno vrnil v Francijo. »No, bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost, vsekakor pa bom iskal karierne priložnosti na področju fizike,« poudarja.