Mariana Vargas Ordaz je doktorska študentka iz Mehike, ki pod mentorstvom prof. dr.         raziskuje v laboratoriju za moderne baterijske sisteme na odseku za kemijo materialov na Kemijskem inštitutu. V tujino sta jo iz rodne dežele gnali predvsem radovednost in želja po nabiranju znanja.

»V Evropo sem prispela pred dvema letoma, ko sem se prek programa Erasmus Mundus vpisala v magistrski študij, ki je vključeval semestre na Poljskem, v Franciji in tudi v Sloveniji. Ljubljana mi je bila takoj všeč, navdušilo me je, kako zeleno mesto je. Med študijem sem spoznala tudi trenutnega mentorja in njegovo raziskovalno področje,« opisuje študentka. V Franciji je dokončala magisterij MESC+ (Materials for Energy Storage and Conversion), zdaj pa v programu Marie Curie COFUND, DESTINY nadaljuje doktorski študij, v katerem se osredotoča predvsem na razvoj zaščitnih premazov za kovini litij in magnezij, da bi omogočili njuno varno in učinkovito uporabo v baterijah.

»Na avtonomni univerzi v Queretaru sem študirala nanotehnologijo in inženirstvo. Že med dodiplomskim študijem smo lahko na manjših projektih delali v laboratoriju in profesorica mi je ponudila delo v poletni šoli, in sicer na področju gorivnih celic. Po enem letu je delo preraslo v glavno tezo moje diplomske naloge. Področje nanotehnologije in materialov ter njihove modifikacije, da izdelamo nove materiale, me je zelo pritegnilo, tudi zato, ker ima lahko neposreden vpliv na družbo. Kako shranjevati energijo, je vsekakor eden glavnih izzivov, ki ga trenutno rešuje znanost,« poudarja Mariana Vargas Ordaz.

Kako izboljšati baterije

»Na Kemijskem inštitutu razvijam umetne premaze za del baterij, da bi bile bolj varne. Litij namreč reagira z elektrolitom, to želimo preprečiti in zaščititi samo baterijo pred okvaro,« pojasnjuje. »Moj delavnik je sestavljen iz branja znanstvenih člankov, veliko je tudi laboratorijskega dela, da pripravim vse potrebno za ustvarjanje novih materialov. Sprva se držimo kakega recepta, a pogosto končni rezultat ni tak, kot smo ga pričakovali. To bi bilo prelahko,« razlaga. »Profesor Dominko je vseskozi na voljo za nasvete in napotke, a že na začetku doktorskega študija je poudaril, da je odgovornost za uspešen doktorat moja in naj poskušam čim več raziskovalnega dela zastaviti in opraviti sama s svojimi idejami,« pravi doktorska študentka in nadaljuje, da v laboratoriju ves čas sodeluje tudi z drugimi kolegi. »Veliko se pogovarjamo in tako dobimo ideje, na katere sicer ne bi pomislili.«

V Sloveniji bo tri ali štiri leta, za naprej še ne ve. »Na tem področju lahko ostaneš ali v raziskovalni sferi ali pa greš v industrijo. Vsekakor si želim po doktoratu še na podoktorski študij. Ali bom ostala tu, ne vem. Zagotovo pa se bom vračala v Slovenijo, če ne drugače, na dopust,« se nasmehne.

»Slovenija je povsem drugačna od Mehike. Queretaro, moje rodno mesto, je od Ciudada de Mexica oddaljen kake tri ure. Veliko mesto je, zelo industrializirano, le malo je zelenih površin. Tu pa imate že na svojih dvoriščih vrtičke, tega v mehiških mestih ne vidiš.«

Nabiranje znanja

V tujino je iz domovine odšla po več znanja. »Študij nanotehnologije na dodiplomski ravni je zelo široko zastavljen, želela sem si bolj specifičnega znanja. Nato sem spoznala gorivne celice, elektrokemijo, baterije in želela sem si vedeti več. V Mehiki nisem našla pravega programa, moja radovednost me je odpeljala v tujino. Da, seveda pogrešam družino in prijatelje, a po drugi strani vem, da si zdaj gradim prihodnost. Dosegam cilje, ki sem si jih zastavila, in to prinaša veliko osebno zadovoljstvo,« pravi Mariana Vargas Ordaz.

»Radovednost je zagotovo dobro gonilo znanstvenika. Po drugi strani pa sta ključni potrpežljivost in vztrajnost. Edison je lepo povzel smisel raziskovanja: 'Ni mi spodletelo, le 10.000 načinov sem našel, ki ne delujejo.' Dobro je, da slediš svoji strasti. Verjetno ne boš rešil globalnega problema, vendar je tudi kamenček v mozaiku del rešitve,« poudarja.

Sneg in hrana

Slovenci smo po njenem opažanju zelo odprti, sploh mlajše generacije, in se je lahko hitro vključila v družbo. »Tu, v primerjavi s Francijo, vsi govorite angleško. Slovenščina pa je zelo zahtevna, še zelo daleč sem od aktivnega znanja,« poudarja. »Pri vas mi je tudi všeč, da ni takšne gneče kot v Mehiki, kjer je poseljenost bistveno večja.«

V deželici na sončni strani Alp so jo prijetno presenetili tudi izraziti letni časi. »V Mehiki ni takih prehodov. Lepo je bilo videti, kako je spomladi vse ozelenelo. Pozimi sem bila navdušena tudi nad snegom, čeprav priznam, da sem se ga precej hitro tudi naveličala [nasmeh],« pravi in nadaljuje, da bi se rada preizkusila v smučanju. »Nedavno sem se lotila plezanja v dvorani. Zanimivo, kako zelo športen narod ste. Prav vsi se ukvarjate s takšnim ali drugačnim športom. Sama rada plavam in tečem. Če delaš doktorat, je že dobro, da imaš kak hobi za sprostitev, tako se rada posvetim še risanju in pletenju.«

Beseda je v pogovoru nanesla tudi na hrano. »Poskusila sem mehiško hrano, ki jo ponujate tu, vendar se ne more primerjati z našo. Sestavine so drugačne. No, našla sem tacose, ki so odlični. Hrana ima v Mehiki velik pomen, družina se zbira ob njej, vsak nekaj prinese in tako hitro priredimo nekakšno praznovanje, čeprav ni nobenega praznika,« pojasni in poudari, da ji je slovenska kulinarika dobra.

Našo državo želi čim bolje spoznati, navdušile so jo Obala in Škocjanske jame. »Rada bi šla tudi v Postojnsko jamo in Predjamo. Zelo so mi všeč gradovi, v Mehiki jih praktično ni, Evropa pa je prava zakladnica gradov.« Kolikor ji je čas dopuščal med magistrskim študijem, je raziskovala tudi po Franciji in na Poljskem ter drugod po Evropi. »Konec leta 2019 smo šli v Stockholm, ko so podeljevali Nobelove nagrade. Ravno tisto leto so nagrado za kemijo dobili znanstveniki za razvoj litij-ionskih baterij in ponudila se nam je priložnost, da se srečamo s profesorjem Stanleyjem Whittinghamom,« se spominja.