V nadaljevanju preberite:

Prodiranje elektronike za pametni dom je brez dvoma počasnejše, kot smo pričakovali. Domači prostori so imeli biti eno osrednjih področij za demonstracijo koristnosti tako imenovanega interneta stvari (internet of things ali IoT), to se pravi med seboj brezžično povezanih naprav, ki naj bi se učinkovito usklajevale in dopolnjevale. »Pametna« zobna ščetka bi zaznala skorajšnji nastanek kariesa in opozorila naš telefon, ta pa bi nam predlagal termin pri zobozdravniku. Senzorji gibanja bi se znali sporazumevati s prožilci tako svetil kot gretja, zaznali bi tudi, ko bi se robotski sesalnik vnovič zagozdil na preprogi. Ta hip od teh napovedi velja predvsem tista o nasedlem sesalniku.

Kot so že od začetka opozarjali bolj trezni glasovi, sta pokazala zobe oba poglavitna problema, ki običajno spremljata uvajanje digitalnih tehnologij za domačo rabo. Najprej vprašanje varnosti, kar je bil razlog za dolgotrajno, dve desetletji trajajoče oblikovanje načinov in praks za zanesljivo povezovanje naprav IoT. In nato še težnje posameznih podjetij po nadzoru področja, zaradi katerih so izdelki ponavadi zaprti v »ograjene vrtičke« njihovih ekosistemov.