Eyjafjallajökull se tokrat najverjetneje ne bo ponovil

Ognjenik, ki je pred skoraj tremi tedni izbruhnil na Geldingadalurju na jugozahodnem delu Islandije, še nima svojega uradnega imena. O tem bodo v prihodnje najverjetneje odločali prebivalci bližnjih krajev, kot se je to zgodilo med zadnjim tovrstnim pojavom v državi. A neznanka ne ostaja le poimenovanje, na številna vprašanja poskušajo odgovoriti tudi znanstveniki. O ugotovitvah in »zelo razburljivi erupciji« je za Delo razmišljala petrologija Maja Bar Rasmussen z Nordijskega vulkanološkega centra na Inštitutu za znanosti o Zemlji Univerze na Islandiji.

Kako pogosti so izbruhi ognjenikov na Islandiji?

 Islandija je otok, ki prekriva aktivni plašč in predstavlja kopenski odsek srednjeatlantskega hrbta. To pomeni, da je celotna Islandija sestavljena iz materiala, ki je posledica vulkanskih izbruhov. Večina tega materiala prihaja iz približno 30 vulkanskih sistemov in lahko izbruhnejo ob razpokah ali iz osrednjih vulkanov. Erupcije se na Islandiji v povprečju zgodijo na štiri do pet let, torej so precej pogoste. Se pa med seboj zelo razlikujejo po tem, kje nastanejo in kakšna je kemija izbruhane magme. Pred trenutnim se je denimo zadnji izbruh na polotoku Reykjanes zgodil pred približno 800 leti in je zaznamoval konec 500-letne aktivnosti, zato je morda to začetek drugega aktivnega obdobja.

V čem se torej zadnji izbruh na Geldingadalurju razlikuje od drugih?

Izbruh na Geldingadalurju je drugačen od izbruhov v drugih aktivnih sistemih razpok, saj se je zgodil v regiji, kjer se plošči razmikata, pa tudi premikata druga ob drugi, kar imenujemo transformni stik. Poleg tega prodira talina na površje bolj ali manj naravnost z meje med skorjo in plaščem in ne izvira iz magmatske komore, kot je običajno pri drugih sistemih razpok. Izbruh je poseben tudi znotraj regije Reykjanes, saj tu v zadnjih 7000 letih ni bilo lave takšne sestave. Gre res za zelo razburljiv pojav.

​
 

Lahko, čeprav je izbruh razmeroma svež, morda že strnete nekatere ugotovitve, do katerih ste prišli med raziskovanjem?

Kemična sestava taline je bolj primitivna v primerjavi z drugimi magmami, kar pomeni, da je zastala nekje v skorji za krajši čas. Posledica tega je, da na površje prihaja lava, zelo podobna talini, ki je zapustila plašč. Kemična sestava lave in kristalov, ki jih vidimo v njej, nakazuje, da magma, čeprav je nekaj časa preživela v plitvi skorji, dejansko izvira iz veliko globljih delov – najverjetneje nekje z meje med skorjo in plaščem. Govorimo o globini približno 15 kilometrov. Tudi njena temperatura je zelo visoka, pravzaprav ima približno 20 stopinj Celzija več kot magma v Holuhraunu, zadnja lava, ki je izbruhnila na Islandiji med letoma 2014 in 2015. Takšno sestavo magme označujemo kot osiromašeno, zaradi zelo nizkih koncentracij titanovega dioksida, kar nam nakazuje, da je tudi vir, iz katerega prihaja, precej izčrpan oziroma ne vsebuje veliko topljivih sestavin.

Je mogoče na podlagi teh podatkov sklepati, kako dolgo bi lahko trajal izbruh?

To je nemogoče napovedati. Vendar bi lahko kemične podobnosti med to in magmami iz prejšnjih izbruhov, skupaj z njenim enakomernim pretokom, nakazovale, da bo erupcija trajala dlje časa, mogoče več let.

Izbruh si je ogledalo že več kot 36 tisoč ljudi. Kako (ne)varno se je približati vulkanu?

Vedno obstaja tveganje, povezano s približevanjem aktivnemu izbruhu. Vključuje nevarnost prodora lave, ognja, padanje kamenja in pepela ter sproščanje strupenih plinov iz magme. Zlasti nevarnosti vulkanskih plinov se je treba zavedati pri takšnih izbruhih. Meteorološki urad in Univerza na Islandiji zato natančno spremljata koncentracijo plinov in pohodniške poti tudi zapirata, če je raven plinov previsoka. Je pa res, da je na Islandiji pogosto vetrovno, zato se plini v dolini ne kopičijo pogostokrat. Kljub temu so koncentracije plinov okoli izbruha in vulkanskega oblaka višje od običajnih, kar lahko še zlasti prizadene ljudi, ki imajo predhodne težave z dihali, zato izbruh ni tako neškodljiv, kot se morda zdi na spletnih kamerah. Ni potrebna prav dolgotrajna izpostavljenost vulkanskim plinom, da ti povzročijo škodo. Zato je pomembno, da sledimo vladnim smernicam in se zadržujemo stran od oblaka dima.

Tokratni izbruh ne more povzročiti nevšečnosti, kot jih je denimo Eyjafjallajökullu leta 2010, ko je zaradi pepela zastal zračni promet na stari celini, pravi stroka. Zakaj ne?

Ja, to je zelo malo verjetno, saj je v tem izbruhu zelo malo tefre – pepela. Kemična sestava magme, ki je izbruhnila leta 2010, se je zelo razlikovala od magme v Geldingadalurju. Poleg tega je Eyjafjallajökull pokrit z ledenikom – jökull pomeni ledenik –, izbruhi pod ledeniki in vodo pa pogosto ustvarjajo velike količine pepela.