Dr. Jure Japelj je astrofizik, ki ga je karierna pot odnesla na Nizozemsko. Med drugim je sodeloval pri testiranju instrumenta novega ogromnega teleskopa, ki ga gradijo v Čilu. Bralci Dela in še nekaterih slovenskih znanstvenih portalov pa ga poznajo tudi kot avtorja zanimivih člankov o astronomiji.

»Astrofizika in vesolje sta me pritegnila na začetku študija fizike. Izjemna mi je bila misel, da se lahko z enačbami in opazovanjem svetlobe zvezd tako zelo veliko naučimo o objektih, ki so zelo daleč od nas,« poudari dr. Japelj, ki je fiziko študiral na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, doktorat iz astrofizike pa je spisal pod mentorstvom dr. Andreje Gomboc. Po doktoratu se je odpravil v Trst, za kratek čas tudi v Pariz, nato pa je pristal na Nizozemskem, in sicer na Inštitutu za astronomijo Antona Pannekoeka.

»Tu sem dobil priložnost, da sem poleg eksplozij zvezd, kar je bilo takrat moje glavno raziskovalno področje, delal tudi na instrumentih za ekstremno velik teleskop v Čilu. Dobra stran tega inštituta je tudi, da je ravno prav velik. Še vedno je precej večji kot slovenski centri za astronomijo, skupaj s študenti je na inštitutu zaposlenih okoli sto ljudi. To omogoča veliko sodelovanja in medsebojnega učenja, na drugi strani pa se kot posameznik ne izgubiš v sistemu,« poudari Tržičan.


 

Lovec na fotone

Na inštitutu, ki nosi ime po nizozemskem astronomu in filozofu, preučujejo predvsem evolucijo zvezd tako s teoretičnega kot praktičnega vidika, opravljajo simulacije aktivnih galaktičnih jeder, ukvarjajo pa se tudi z eksoplaneti. »Sam sem strokovnjak za opazovanje eksplozij zvezd. Sem član velike evropske skupine, ki uporablja zelo velik teleskop v Čilu organizacije Evropski južni observatorij (ESO). Z njim iščemo in opazujemo tranzientne pojave, to so kratkotrajni pojavi svetlobe. Na primer: ko zvezda eksplodira, močno zasveti, ta svetloba je vidna od nekaj ur do nekaj tednov. Pove pa nam lahko zelo veliko o sami zvezdi, ki je eksplodirala, kakšna je bila pred smrtjo in kako se je končala njena življenjska pot. Zvezde ob eksploziji proizvedejo tudi težje elemente, iz katerih smo zgrajeni tudi mi. Zanima nas, kako elementi nastanejo in kako bogatijo medzvezdni prostor,« o področju, s katerim se ukvarja že od študentskih let, pove Japelj.



Sodeloval pa je tudi pri simulacijah na instrumentu MOSAIC Esovega ekstremno velikega teleskopa (ELT), ki naj bi prvo svetlobo zajel leta 2025. To bo največji teleskop za opazovanje vidne in infrardeče svetlobe na svetu, saj bo glavno zrcalo imelo premer kar 39 metrov, vrtljiva kupola bo visoka 80 metrov in široka 88 metrov, torej bo velika kot nogometno igrišče.
 

Več iz rubrike: Dom je svet

»V astronomiji lovimo fotone, in večji ko je teleskop, več jih lahko ujamemo in lahko opazujemo bolj temne objekte. Na tem teleskopu bo poleg glavnega zrcala še šest različnih instrumentov, vsak je velik kot soba. MOSAIC (Multi-Object Spectrograph for Astrophysics, IGM and Cosmology) je spektrograf za hkratno opazovanje več objektov. To pomeni, da bomo lahko naenkrat posneli spekter večjega števila ali zvezd ali galaksij. S podobnim instrumentom je, denimo, opremljen tudi zelo velik teleskop in še mnogi drugi, z njim pa lahko delamo statistične študije, saj hkrati pridobimo ogromno podatkov za ogromno število nebesnih teles. A do zdaj smo lahko opazovali zvezde v naši bližnji okolici, denimo v naši galaksiji in morda še nekoliko zunaj nje, z novim teleskopom in novim instrumentom pa bomo mejo precej premaknili. Obenem bomo lažje opazovali galaksije, ki ležijo daleč stran v mladem vesolju,« razloži.
 

Komuniciranje znanosti

V zadnjem obdobju pa se je dr. Jure Japelj oddaljil od akademske sfere in se posvetil pisanju poljudnoznanstvenih člankov. »Rad pišem. To bi bil kratek odgovor na vprašanje, zakaj sem se odločil za komuniciranje znanosti,« se nasmehne in nadaljuje: »Zelo rad prebiram znanstvene članke o astronomiji, ki jih kot strokovnjak seveda razumem, in ga nato povzamem in dodatno osvetlim, da je zanimiv in všečen tudi tistim, ki se originalne študije ne bi lotili brati,« pove. »V izziv mi je, kako neko znanstveno študijo predstaviti na poljudnoznanstven način v članku, namenjenem široki publiki, a hkrati teme ne posplošiti preveč oziroma se ne oddaljiti od bistva študije,« doda.



Za komuniciranje znanosti ga je že med pisanjem doktorata spodbudila mentorica Andreja Gomboc, zdaj profesorica na Univerzi v Novi Gorici. »Komuniciranje znanosti je na Nizozemskem in drugod v tujini precej bolj razvito kot v Sloveniji. Tu v Leidnu imajo študijsko smer, tudi v Trstu je mogoče študirati to področje, v Sloveniji takšnega študija ni. Na inštitutih in univerzah so zaposlene osebe, ki se ukvarjajo s komunikacijo znanosti. Je pa seveda res, da je trg večji in imajo pisci več priložnosti, da pišejo za različne (znanstvene) publikacije in preživijo kot svobodni novinarji.«



Jure Japelj še doda, da je znanost v nizozemskih medijih precej prisotna. Sam zanje (še) ne piše, saj njegovo znanje nizozemščine še ni na ustrezni ravni, največ piše za slovenske medije, prebija pa se tudi v angleške. »Pri pisanju v slovenskem jeziku se pogosto pojavi težava, kako ustrezno prevesti imena astronomskih pojavov,« izpostavi težavo piscev člankov o znanosti, saj je večina znanstvenih študij napisana in objavljena v angleškem jeziku. Vsekakor si želi razširiti nabor publikacij, v katerih bi objavljal. »Urednikom moraš dokazati, da znaš pisati. Popolnoma vseeno je, od kod prihajaš, pomembno je le tvoje delo. Na začetku karierne poti je to seveda težje, ker nimaš portfolia, a se moraš znajti. Sam sem si postavil spletno stran in tam objavil nekaj zapisov, s katerimi se predstavljam.«

Poudari še, da je pri komunikaciji znanosti, kot tudi sicer v medijih, treba biti previden in določenih dognanj ne predstaviti na senzacionalističen način. »Česar se bojim kot znanstvenik, je, da bi javnost postala otopela. Če se prevečkrat izkaže, da so novice z znanstvenega področja privlečene za lase, bo manj ljudi zaupalo v znanost. Astronomija sama po sebi na ljudi nima večjega vpliva, drugače je, če govorimo o cepivih, zdravilih in podnebnih spremembah. Tam je zaupanje ključno, nezaupanje pa je lahko za družbo nevarno,« opozori.

Povsod s kolesom

Življenje v kulturni prestolnici, kakršna je Amsterdam, je vsekakor zanimivo. »Mesto ni majhno in ni preveliko. Zelo mi je všeč, da se da povsod s kolesom, ki je zaščitni znak Nizozemcev. Z izjemo zadnjega leta je ponudbe za preživljanje prostega časa v Amsterdamu ogromno,« še pove. Za zdaj tudi zaradi osebnih razlogov ostaja na Nizozemskem, bi se pa nekega dne rad vrnil v Slovenijo, ker je ta vendarle njegov dom.