Eksperimentalni pristajalnik, ki je treščil na Mars

Kitajska je postala tretja država, ki je z robotskim plovilom pristala na Marsu, potem ko je to uspelo Sovjetski zvezi, a njihov pristajalnik je deloval vsega nekaj sekund, in ZDA, ki so daleč najuspešnejše pri pristajanju na sosednjem planetu.



Kitajski rover Zhurong se je pridružil četici Nasinih roverjev, Kitajska je torej šele druga država, ki Mars raziskuje z vozečim robotom. V skupno vesoljsko agencijo združena Evropa še čaka na tak dosežek, vsekakor vsi upamo, da se jim bo posrečilo čez dve leti, ko bodo na drug planet poslali rover Rosalind Franklin. Ta je tretje poglavje v programu ExoMars, ki ga Esa izvaja skupaj z rusko vesoljsko agencijo.



V programu so v orbito Marsa 19. oktobra 2016 uspešno namestili orbiter za zaznavanje plinov TGO (Trace Gas Orbiter), takrat pa so tudi stiskali pesti za eksperimentalni pristajalnik Schiaparelli, a žal zgodba nima srečnega konca. Za Eso je bil v tem delu ključen orbiter, pristajalnik pa je bil demonstrativne narave, z njim so preverjali sisteme za pristajanje, ki bodo ključni pri veliko večjem evropsko-ruskem roverju. Kljub temu je bil opremljen z nekaj znanstvenimi instrumenti, ki bi proučevali vreme, in tudi kamerami.

Pristajalnik so sestavili v Italiji. Poimenovali so ga po italijanskem astronomu Giovanniju Schiaparelliju, ki je leta 1877 zrisal zemljevid značilnosti na Marsu. Izstrelili so ga skupaj s TGO 14. marca 2016 z rusko raketo Proton M iz Bajkonurja. Orbiter ga je napajal z energijo na dolgem potovanju po vesolju. Skupno sta imela maso 4332 kilogramov, od tega je imel pristajalni modul 600 kilogramov.

Šestnajstega oktobra, ko sta bila na pragu Marsa, sta se plovili ločili, orbiter se je pripravil na utirjenje, pristajalnik pa na sedem minut groze. To je pomenilo, da se je tri dni pred predvidenim pristankom ponastavil v hibernacijo, da je porabljal čim manj energije, vnovič se je zbudil uro in pol pred vstopom v atmosfero. Nato je 19. oktobra 2016 prišel dan D, TGO se je uspešno zavihtel v orbito, Schiaparelli pa je s hitrostjo 21.000 kilometrov na uro vstopil v atmosfero, ki ga je upočasnjevala, varoval ga je toplotni ščit, ko je trenje povzročilo, da je modul upočasnil na 1650 kilometrov na uro. Po načrtih se je odprlo tudi padalo, nato pa napaka: padalo se je od modula odcepilo prehitro in motorji niso imeli niti priložnosti, da bi upočasnili plovilo za mehek pristanek. Nasin satelit Mars Reconnaissance (MRO) je nato pokazal, da je Schiaparelli »pristal« le 6,4 kilometra od predvidene točke dotika.

Pristajalnik je treščil na območju Meridiani Planum, na obširni planjavi, kjer je malo skal, ki bi oteževale že tako zahteven manever. Na vzhodnem delu ravnice je pristal Nasin maratonec Opportunity, ki je takrat še deloval, in z njegovimi kamerami so skušali posneti vznemirljivo dogajanje, a rover ni zaznal ničesar.

Esa je stik s svojim plovilom izgubila okoli 50 sekund pred predvidenim pristankom, več satelitov v orbiti je prisluškovalo, če bi se vendarle javil, toda signala ni bilo. Nekaj dni kasneje so strokovnjaki iz podatkov, ki jih je oddal med pristajanjem, ugotovili, da se je zapletlo s padalom. Zaradi prehitre odcepitve so se zaviralni motorji prižgali le za tri sekunde in ne za 30 sekund, programska oprema je namreč plovilu sporočala, da je praktično že na tleh, v resnici pa je bilo od površja oddaljeno še slabe štiri kilometre. Na površje je treščil s hitrostjo 300 kilometrov na uro. Nasin MRO je nato kraj nesrečnega pristanka tudi posnel, na fotografiji so lepo vidni kraterček in padalo. Preiskava je pokazala, da se je ob odprtju padala plovilo začelo nenadzorovano vrteti, to pa je povzročilo napačne meritve in zatem napačne ocene sistema za zaznavanje višine.

Pri Esi so bili seveda razočarani, a kot je pogosto pri vesoljskih odpravah, so izkušnjo obrnili v svoj prid, češ, za to smo pristajalnik tudi sestavili, torej, da bi testirali sisteme, ki bodo nujni za pristajanje roverja, in tudi iz neuspeha se je mogoče veliko naučiti.