Pozabite tradicionalna vesoljska jadra, raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka za raziskave osončja predlagajo jadra iz aerografita – porozne strukture na osnovi ogljika, s kakršnimi bi miniaturna ultralahka vesoljska plovila nam najbližjo zvezdo Proksima Kentavra oziroma planet, ki kroži okoli nje, dosegla v 185 letih.

Že dolgo je jasno, da smo s konvencionalnimi gorivi in raketnimi motorji omejeni na raziskovanje našega osončja. Že majhna plovila, kot je Voyager 1, bi do najbližje zvezde potovala 75.000 let. Večja plovila bi potrebovala več goriva, več goriva lahko spravimo samo v še večja plovila, še večja plovila pa bi potrebovala ... še več goriva. Šolski primer kavlja 22 torej.



Zato so se znanstveniki že pred časom domislili rešitve v obliki vesoljskih jader. Težko je sicer razumeti, da bi fotoni, ki nimajo mase, lahko pospešili vesoljsko plovilo, a tok svetlobe ustvarja sevalni tlak – silo, ki je sicer zelo majhna, a dovolj velika, da s stalnim potiskom premakne in stalno pospešuje plovilo ozirom jadro. Koncept je preizkušen tudi v praksi; japonska vesoljska agencija Jaxa je leta 2010 izstrelila eksperimentalno plovilo Ikaros s skoraj 200 kvadratnih metrov velikim jadrom, ki je v treh letih povečalo hitrost sonde za približno 400 metrov na sekundo.


 

Sonce namesto laserja

Prva odprava, ki naj bi v ozvezdje Alfa Kentavra poslala roj mini plovil, je sicer Breakthrough Starshot. Plovilca naj bi sčasoma dosegla 20 odstotkov hitrosti svetlobe, težava projekta pa je, da bi za pospeševanje potrebovali nesluteno močen laserski vir na Zemlji, kakršnega še ne znamo narediti, v vsakem primeru pa bi bil tudi izjemno drag. Ekipa z Inštituta Maxa Plancka po pisanju spletnega portala Space.com zdaj predlaga jadra iz ogljikove pene, materiala, ki je 15.000-krat lažji od aluminija. Izračunali so, da bi kvadratni meter takšnega jadra tehtal le 2,3 miligrama (za primerjavo: enaka površina jadra na eksperimentalnem plovilu Ikaros tehta 10 gramov), za pospeševanje pa ne bi potrebovali laserja, pač pa kar zelo priročno Sonce. Če bi na jadro pripeli gram težko plovilo in ga umestili v bližino Sonca (približno 0,04 astronomske enote blizu, kar je toliko, kot se bo naši zvezdi približala Parkerjeva sonda), bi ga to sčasoma pospešilo na vrtoglavih 24,8 milijona kilometrov na uro, Proksimo Kentavro pa bi doseglo v skoraj že sprejemljivih 185 letih.

Hitrost bi bila še večja z večjim jadrom, težava pa je, da je inženirjem doslej uspelo naredili le nekaj kvadratnih centimetrov veliko strukturo iz aerografita, vendar računajo, da bodo v prihodnosti premagali tehnične ovire, ki jim dandanes onemogočajo izdelavo večjih kosov.