Covid-19 bo ostal, a ga bomo udomačili

Zdaj še ne moremo z gotovostjo napovedati, kakšna bo prihodnost s covidom-19, a po izkušnjah z drugimi prenosljivimi boleznimi bi bilo naivno pričakovati, da bo koronavirus sars-cov-2 preprosto izginil, tudi ko bodo na voljo cepiva. Bolj verjeten scenarij je, da bo postal del velike (in vedno večje) družine nalezljivih bolezni, ki jim pravimo endemične.

Ker je bolezen po vsem svetu spet dobila zagon, se zdi malo verjetno, da lahko trenutno razpoložljivi ukrepi naredijo kaj dosti več, kot spravijo širjenje pod nadzor – razen v državah, ki se lahko učinkovito izolirajo od zunanjega sveta. Dejstvo, da je velika večina ljudi še vedno dovzetna za okužbo, pomeni, da obstaja dovolj goriva za ogenj še za nekaj časa. Tega ne more preprečiti niti prekuženost prebivalstva na določenih območjih, poleg tega še ni jasno, ali bi se kolektivna imunost sploh lahko razvila.
 

Krotenje sovražnika

Širjenje bolezni se bo po naravni poti tudi brez ukrepov začelo upočasnjevati šele, ko bo dovolj velik delež populacije zaradi cepljenja ali naravne okužbe imun proti virusu. A to še ne bo pomenilo, da bo virus takrat postopoma in v celoti izginil; na območjih z manjšo odpornostjo prebivalstva bo zelo verjetno še vedno dovolj dovzetnih posameznikov, ki mu bodo omogočali preživet­je. Tudi najstrožji ukrepi izolacije težko popolnoma preprečijo človeške stike med regijami in državami, zato je bolj realističen scenarij, da se bo širjenje okužbe stabiliziralo na stalni ravni, a to pomeni, da bo zdaj tu, zdaj tam prisotno ves čas. Bolezen bo postala endemična.

Takšnih bolezni, ki so ves čas prisotne in se širijo skoraj povsod, je kar nekaj – na primer nekatere spolno prenosljive okužbe in otroške bolezni. A vendarle jih je večina endemičnih le v določenih delih sveta, drugje smo se jih znebili z učinkovitimi ukrepi ali pa je njihovo širjenje oteženo zaradi neugodnih podnebnih razmer – takšen primer je malarija, pa tudi številne druge bolezni, ki jih prenašajo komarji.

Teoretično okužba postane endemična, če jo v povprečju vsak okužen posameznik prenese na eno osebo, oziroma z drugimi besedami, ko je reprodukcijsko število (R) = 1. Med epidemijo, ko se število okuženih povečuje, je R več kot 1, ko se širjenje zaradi ukrepov ali prekuženosti zmanjšuje, pa je R manj kot 1.
 

Pojemajoča imunost

V praksi pri endemičnih boleznih opazujemo različne zakonitosti: pri nekaterih se nizko število okužb pojavlja čez vse leto, druge imajo vrhove in obdobja, ko se povsem potuhnejo. Slednje je značilno predvsem za sezonske bolez­ni, ki so odvisne od vremenskih dejavnikov ali jih širijo insekti. Za vse velja, da se širijo, dokler je na voljo dovolj ljudi, ki so še dovzetni za okužbo, in dovolj okuženih, ki jo še lahko prenašajo. To ravnotežje se ohranja na različne načine, odvisno od značilnosti bolezni.

Za bolezni, ki po okužbi povzročijo trajno imunost, je dovzeten vsak novorojeni otrok, ko mu imunost, pridobljena od matere, popusti. Zato so otroške okužbe, kot so ošpice, endemične v mnogih delih sveta, kjer je rodnost dovolj visoka.
Pri boleznih, ki povzročijo začasno imunost samo z naravno okužbo, ljudje sčasoma izgubijo imunsko zaščito in postanejo spet dovzetni. Poleg tega se lahko virus ali bakterija z mutacijo izogneta imunskemu spominu in ljudje z imunostjo na starejši sev postanejo dovzetni za novo različico. Šolski primer takšne bolezni je gripa.

Za zdaj še ne vemo, kako dolgo traja imunost proti okužbi z novim koronavirusom, niti kako učinkovita bodo cepiva. Referenca so lahko drugi koronavirusi, ki so postali endemični; proti tistim, ki povzročajo prehlade, smo po okužbi imuni približno leto dni.

Pomemben dejavnik, ki vpliva na širjenje bolezni, je razporeditev ljudi s pridobljeno imunostjo, ki je redko enakomerna že v državi, kaj šele po svetu. Pri covidu-19 smo lahko ugotavljali, da obstajajo območja, kjer se je okužba intenzivneje širila, in takšna, ki jim je bilo prizaneseno. V takšnih primerih nič ne pomaga, če je R v povpreč­ju manj kot 1, saj imamo območja z višjo reprodukcijo prenašalca, kar spet zagotavlja endemičnost bolezni. Ta se namreč lahko širi z razmeroma majhnih območij, kjer sta gostota prebivalstva in število stikov dovolj velika, da vzdržujeta ravnotežje.
 

Kako bomo živeli s covidom-19

Kakšno bo naše sobivanje s covidom-19, ko in če postane endemičen, je odvisno od učinkovitosti cepiv in uspešnosti zdravljenja. Če bomo obolele znali obvarovati pred najhujšimi oblikami bolezni, bo okužba postala obvladljiva in covid-19 bo primerljiv z nekaterimi drugimi boleznimi, s katerimi smo se naučili živeti in jih preboleti.

Ker bo z okužbo ali cepljenjem pridobljena imunost verjetno začasna, bomo potrebovali redna obnovitvena cepljenja, kot na primer pri gripi. Obstaja tudi možnost, da bomo okužbo preprečili s cepljen­jem pri optimalni starosti, kot pri mnogih otroških boleznih, in tako zagotovili dolgotrajno imunost ter celo izkoreninjenje bolezni, a realno je to malo verjetno. Takšen scenarij se izjemno težko uresniči že pri boleznih, za katere imamo skoraj popolna cepiva, ki zagotavljajo trajno imunost. Zato je covid-19 kot endemična bolezen, s katero se bomo morali naučiti živeti, najbolj verjeten izid.
———
Hans Heesterbeek je profesor teoretične epidemiologije na Univerzi v Utrechtu.
Njegov članek je bil objavljen na strani theconversation.com