Dr. Roman Jerala: Za nobeno cepivo še ni dokaza, da deluje

Profesor doktor Roman Jerala je vodja 19-članske ekipe, ki se je ob izbruhu novega virusa začela s covidom-19 boriti neposredno – v pol leta so razvili cepivo proti koronavirusu, ki je trenutno v predklinični fazi. O podrobnostih in pomenu smo spregovorili v okolju laboratorijev na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. V duhu dobe mask, ki se ne snamejo niti v profesorjevem kabinetu, steče beseda o projektu, ki nam budi upe, da bomo korono premagali.

Kako je stekel projekt iskanja cepiva proti koroni?
Začelo se je že takrat, ko smo videli, kako na Kitajskem gradijo bolnišnice, nato je začela goreti Italija, in še preden so prišle okužbe k nam, smo vedeli, da je treba nekaj narediti. Angažirali smo se, imamo precej znanja in sposobnosti s področja biomedicine. Vprašal sem sodelavke in sodelavce, kdo se je pripravljen lotiti boja proti koroni in postaviti preostale raziskave za nekaj časa na stranski tir. Vesel sem bil, ker je bilo zelo veliko odziva. Sodelavci so se nesebično strinjali, da recimo zamaknejo delo za doktorat ali druge raziskave. Pa vsak od njih dela na svojih projektih, na katerih bo moral pokazati rezultate. Toda tisti trenutek je bilo najpomembnejše, da se lotimo razvoja cepiva, ker se je to kazalo kot edina dolgoročna rešitev.

Izredne razmere najbrž niso olajšale organizacije.
Močno so vplivale, ampak na inštitutu nam je direktor dovolil, da smo v našem laboratoriju ves čas opravljali raziskave, vezane na korono. Seveda v omejenem obsegu, pazili smo na število ljudi v laboratoriju, smo pa se razporedili po turnusih, tudi prek sobot in nedelj, od jutra do večera, da je delo ves čas teklo v času izrednih razmer oziroma lockdowna. Laboratorij ni bil niti en dan zaprt.

Vsak, ki je končal osnovno in še bolj srednjo šolo bi sicer moral vedeti npr., kaj je DNK, kaj so virusi, meni prof. dr. Roman Jerala. Foto: Dejan Javornik

Kako ste se lotili iskanja oziroma razvoja?
Strategija je naslednja: če gre za tako izredno situacijo, je treba poskusiti tisoč različnih strategij, pa tudi če je zelo majhna verjetnost, da bo katera od njih delovala. Če pa jih tisoč poskusimo, je velika verjetnost, da jih bo vsaj nekaj delovalo. To velja za zdravila, cepiva in vse drugo. Vnaprej ne moremo vedeti, kaj bo delovalo, še posebno ker je šlo za nov neznan virus.
Ni imelo smisla, da ponavljamo natanko enako kot preostali: princip ruskega cepiva je npr. zelo podoben enemu od ameriških, enemu kitajskemu in še italijanskemu. Genski zapis za isti virusni protein so vstavili v adenoviruse – razlika je edino, kateri tip adenovirusa so uporabili. Ni imelo smisla, da bi se priprave cepiva lotili na enak način, nimamo izkušenj na tem področju, pozneje smo začeli od naštetih, nimamo toliko sredstev.

Ubrali ste drug(ačn)o pot?
Gre za novo tehnologijo, neko inovacijo z dodano vrednostjo, ki bo tudi v prihodnje zanimiva za cepiva za druge virusne bolezni. Tudi priprava cepiva samo za ta virus ne bi bila izguba časa, ker spomladi ni bilo jasno, kateri pristop bo uspešen. Sicer še nekaj časa ne bomo vedeli, katero cepivo nas uspešno zaščiti na dolgi rok. Naše raziskave so imele za nas dodatno motivacijo, ker smo vnesli neko izboljšanje v načrtovanje cepiva. Upravičiti je bilo treba tudi zaupanje sodelavcev, da bodo lahko po vsem času, ki so ga investirali, pokazali zanimiv znanstveni rezultat.

Kako je bilo sodelovati s svetom pri iskanju cepiva?
Ne pomnim, da bi bil kadar koli takšen silovit odziv znanosti, kot je bil na koronavirus. Mislim, da so vsi po svetu, vsaj kar se znanosti tiče, videli, da je to resno in nas vse zadeva, zato je bila tudi aktivnost izjemna. Tudi rezultati so bili izjemno hitri za raziskave, za katere si nisem predstavljal, da jih je možno izvesti tako hitro. Znanstveniki so šli na polno, kjer se je le dalo. Marsikje pa so bile seveda ovire, ker so bili ponekod zaprti laboratoriji, omejena dostava reagentov in podobno.

Ko smo se odločili, da se tega lotimo, nismo imeli recimo klonov za virusne proteine. Nato sem od kolegov iz Belgije, Nemčije in Švice dobil nekatere proteine in plazmide. Res dobro delo je opravila skupina v San Franciscu v ZDA, ki so pripravili plazmide za vse virusne proteine in jih pošiljali komur koli brez omejitev, še hitro pošto so plačali za par sto naslovov po svetu. Mi pa smo nato več kot 50 teh plazmidov delili z drugimi v Sloveniji in okolici. Tega sodelovanja je bilo res veliko, nesebično deljenje reagentov in rezultatov. V znanosti gre sicer pogosto za tekmovanje, tokrat pa je znanost vsaj začasno dala tekmovalnost na stran in se izkazala v zelo pozitivni luči.

Kako torej deluje slovensko proticovid cepivo?
Naše cepivo bazira na podobnem načinu kot druga: v telo vnesemo genski zapis za virusne proteine. Na tej osnovi naše celice proizvajajo virusni protein, telo pa ga prepozna kot tujega in se začne braniti s protitelesi, ki se vežejo na protein. Ta protitelesa ostanejo v našem telesu. Če pa se okužimo z virusom, so protitelesa pripravljena in se vežejo na virus ter preprečijo, da bi vstopil v celice. Novost je, da smo dizajnirali virusne proteine na tak način, da je bila tvorba protiteles boljša.

Kako daleč ste prišli pri projektu oziroma kakšna ovira je slovenska majhnost?
Na miših smo dokazali, da princip deluje, zdaj sledi še nekaj dela, da pojasnimo, zakaj naše najboljše cepivo deluje bolje kot preostale variante, in morda še katere izboljšave, nato pa sledi priprava na klinično preizkušanje. Cepiv proti virusu sars-cov-2 je trenutno v kliničnih raziskavah na svetu 57, od tega devet v tretji stopnji testiranja, da vsako preizkušajo na 15.000 in več ljudeh. V ZDA štiri cepiva testirajo na skupaj 164.000 ljudeh. Upajmo seveda, da bodo čim prej pokazali, da zaščitijo pred boleznijo in so varna. Trenutno pa še za nobeno ni dokaza, da deluje. Pomembno je, kdaj pridemo do cepiva – ker če bo to čez pol leta, pomeni, da bomo še pol leta morali trpeti življenje z omejitvami. Če pride čez eno leto …


Bo testiranje vašega zdravila potekalo pri nas ali v tujini?
Prvo in drugo stopnjo bi lahko izvedli v Sloveniji, tretja pa bi morala biti zagotovo mednarodna, ker je za testiranje potrebnih toliko ljudi. Ob tem je treba to izvajati v državah, kjer so okužbe zelo pogoste, žal Slovenija počasi prihaja v to kategorijo. Preostala cepiva testirajo v ZDA, Braziliji, Južni Afriki, Veliki Britaniji, Rusiji – državah, kjer je epidemija močno, močno aktivna. Tretja stopnja tudi zahteva toliko sredstev, da so prevelika za nas. V ZDA je država dala več farmacevtskim podjetjem po milijardo ali dve, ampak v ZDA izgubijo dvakrat toliko na dan, kot je bila celotna investicija v cepiva. Torej je bila za ZDA takšna podpora cepivom zagotovo dobra investicija, tudi če se izkaže, da katero od njih ni dovolj učinkovito.

Ob razvoju cepiva ste nam dali oprijemljivo upanje za prihodnost.
Ob tej akciji nam je uspelo organizirati tudi konzorcij več organizacij: sodelujejo veterinarji, ki bodo preverili delovanje cepiva z aktivnim virusom, biotehnološko podjetje, ki bo pripravilo cepivo v kvaliteti, ki je primerna za klinično testiranje, farmacevti, ki bodo pomagali pripraviti vlogo za agencijo, ki odloča, ali gre lahko na klinično testiranje. Zraven so zdravniki, ki bodo svetovali in pripravili vlogo za klinično testiranje in ga, če do tega pridemo, tudi izvedli. To vidim tudi kot priložnost, da povežemo biomedicinske raziskave na visoki ravni s kliniko in zdravniki, ki želijo uporabljati najnovejše metode zdravljenja – pa ne samo na tem področju, ampak tudi drugih. Mislim, da imamo vse možnosti, da v Sloveniji naredimo preboj za razvoj in uporabo naprednih metod zdravljenja.s<

​Mislite prakso razvoja zdravil nadaljevati?
Med zdravniki je veliko interesa, da se povežemo, pa tudi na naši strani. Danes so zdravila vedno bolj butična in pripravljena po meri pacienta, poleg tega lahko s temi pristopi zdravimo bolezni, za katere nedavno ni obstajalo zdravilo; tukaj imamo priložnosti, ker imamo znanje, tako temeljno kot klinično. Upam, da bo dobra stran te pandemije, da bomo sodelovanje nadaljevali z razvojem zdravljenja raka ali genskih bolezni. Podobno kot je bilo zdravilo za Krisa: sicer je zelo drago, ampak bi ga najbrž lahko razvili tudi sami, še posebno za redke bolezni z malo pacienti, ko je zdravilo treba prilagoditi za vsakega posebej. Ne da bi želel dajati lažnega upanja, to ni enostavna naloga – ampak je interes, tako na strani zdravnikov kot nas in pacientov.


Kako sprejemate koronabolezen? Kako nevarna je v resnici?
Korona je taka, da ne vidimo, vsaj v Sloveniji ne, da bi ljudje množično umirali. V Sloveniji je okoli 150 mrtvih relativno majhna številka, v Italiji število mrtvih ni bilo tako zelo majhno. V Evropi je bilo doslej zaradi korone več kot 250.000 dodatnih smrti. V ZDA je bilo uradno več kot 200.000 mrtvih, to je četrti vzrok smrti Američanov zaradi posameznega dogodka, po španski gripi, državljanski vojni, drugi svetovni vojni. Škoda je, da moramo čakati, da bo ne vem koliko tisoč mrtvih, da bi ljudje dojeli, da je to resno – treba je ukrepati prej. Gre za znanstveno razmišljanje, lahko pa rečemo tudi za zdravo pamet in empatijo.

Ali je rešitev izolacija ranljivih, kar zagovarjajo posamezniki?
Družbe se ne da hermetično zapreti. Tudi če domove za starejše zapremo, nekdo mora za varovance skrbeti. Bomo tudi tiste izolirali? Celotna družba se mora za nekaj mesecev prilagoditi in čim prej upoštevati zaščitne ukrepe, sicer bomo prej ali slej prisiljeni v še bolj drastične ukrepe ali bistveno več žrtev.

Zakaj je toliko dvomov v današnji družbi?
Gre za duhovno lenobo. Lažje je na prvo žogo sprejeti enostaven všečen koncept kot pa kritično razmisliti in se morda celo dodatno informirati o ozadju. Ljudje iščejo instantne rešitve, ki so zelo enostavne, namesto da bi razmislili, kako in za kaj v resnici gre. Eden od problemov so najbrž današnje zmožnosti hitrih komunikacij; včasih so obstajali filtri, za objavo svojih pogledov je bilo potrebnega nekaj truda, in krog ljudi, ki so to prebrali ali slišali, je bil bolj omejen. Danes greš na internet in v minuti objaviš, kar se ti tisti trenutek plete po glavi, tudi totalne neumnosti. Prag, da lahko sporočiš svoje mnenje, se je zelo znižal in v družabnih omrežjih obstaja spodbuda za objavljanje sporočil, ki so všeč več ljudem, kar vodi v populizem. Praktično praga ni več, žal tudi ne samokritičnosti.

Kako torej naprej v obdobju lažnih novic in napačnih mnenj?
Problem je v tem, da znanost ni nujno enostavna in gradi na predhodnem znanju. Potrebna je izobrazba za razumevanje osnovnih principov. Vsak, ki je končal osnovno in srednjo šolo, bi sicer moral vedeti, kaj je DNK, kaj so virusi, poznati osnovne principe narave in družbe. Današnja družba s hitro dostopnostjo do informacije prek družabnih omrežij mora razmisliti, kako preprečiti, da znanstveno potrjenih informacij ne preglasijo šum in instantni specialisti. Moramo vztrajati pri znanstvenem načinu dela, torej da moramo poznati ali raziskati vzroke pojavov in graditi na dokazih, pa tudi povedati, če česa ne vemo. Del poslanstva znanosti je tudi, da informira širšo javnost, da enostavno pojasni koncepte, ki so sicer zahtevni, in predvsem da prepričuje z argumenti.