»Vsi smo narejeni iz celic, jaz, vi, vsa živa bitja. Vsi smo začeli kot ena sama celica. Rast in reprodukcija vseh živih bitij pa sta posledici delitve celic, to je serije dogodkov, ki vodijo delitev celice iz ene v dve,« je poudaril Nobelov nagrajenec sir Paul Nurse. V zadnjih dneh se je mudil v Sloveniji, kjer je v okviru Lekovega projekta ScienceBEAT svoje bogato znanje in iskrivo navdušenje nad raziskovanjem prenašal na mlade.

Sir Paul Nurse je svoje življenje posvetil raziskovanju procesov, ki nadzorujejo rast in delitev celic, za kar je leta 2001 skupaj z Lelandom Hartwellom in Timom Huntom prejel tudi Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino. Celica je najpreprostejša enota življenja. Proces delitve ene celice v več novih je ključen za rast, razvoj in obnovo organizmov, zato mora potekati nadzorovano in s primerno hitrostjo, je poudaril. »Ugotovil sem, kako je ta proces nadzorovan. Raziskoval sem ga na enostavnih organizmih, ker je zapletene probleme tako preprosteje raziskovati. Za osnovo sem vzel kvasovke, ki večine sploh ne zanimajo, razen mene, ki sem nekoliko poseben,« se je zasmejal.

Njegovo odkritje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo povezano s prepoznavanjem gena, ki ima primarno vlogo pri nadzoru nad celičnim ciklom in celicam omogoča, da se pravilno delijo. Pri kvasovkah (Schizosaccharomyces pombe) je odkril gen cdc2, leta 1987 pa ustrezen gen, ki so ga poimenovali od ciklina odvisna kinaza 1 (cdk1). »Torej, identificirali smo, da so delitve enako nadzorovane tako v celicah kvasovk kot v človeških celicah,« je dejal. »V poskusu sem imel kvasovke s poškodovanim genom za nadzor delitve celic, po njih sem 'posul' gene iz človeških celic in pri tem razmišljal: če imajo ljudje enak gen, ki opravlja enako delo, potem lahko človeške celice rešijo poškodovane kvasovke. Ta poskus ne bi smel delovati, tako zelo nenavaden je bil. Linija kvasovk in ljudi na evolucijskem drevesu se je ločila pred 1500 milijoni let in mi smo zahtevali, da bo vseeno delovalo. In tudi je,« je opisoval svoj poskus Paul Nurse. »Kvasovke in ljudi nadzoruje enak mehanizem. Vsa živa bitja, vključno z drevesi tamle ob cesti, žuželkami, ki brnijo nad našima glavama, vse to je nadzorovano z enakim mehanizmom. Izjemno, kajne! To znanje vpliva na našo kulturo in seveda na številne druge veje znanosti, na medicino, to znanje je zelo pomembno pri raziskovanju raka.«

Paul Nurse, zdaj direktor Inštituta Francisa Cricka, je več let raziskoval tudi, kako zdraviti rakava obolenja. »Rak ni samo ena bolezen. Govorimo lahko o tristo, štiristo različnih rakih, ki pa imajo skupno lastnost, da se celice nenadzorovano delijo in rastejo. Vzrok za to pa so lahko zelo različni, zato je vsak rak posebej treba dobro poznati. Dejstvo je, da nikoli ne bomo imeli le enega čudežnega zdravila, ki bo pozdravilo vse rake,« je pojasnil in dodal, da je »zelo pomembno, da dobro razumemo to bolezen, zakaj se zgodi, iz tega znanja pa bodo sledila sofisticirana zdravila in terapije. Splošno gledano so terapije trenutno še zelo nedodelane, rake izrezujemo, žgemo z radioterapijo, zastrupljamo s kemoterapijo, vendar nas nova znanja vodijo v nova specifična zdravila, ki jih lahko apliciramo na specifične rake.«

Radovednost je gonilo

Že kot otroka ga je navduševala narava, je poudaril. »Ko sem odraščal, sem preučeval, kaj se dogaja z rastlinami in živalmi okoli mene. Zdi se mi privilegij, da sem se lahko izučil za poklic, ki mi dovoljuje, da sem radoveden. Ne pritožujem se zaradi financiranja znanosti, ker včasih preprosto ne morem verjeti, da me je nekdo zaposlil, da sem lahko radoveden. Moj poklic je fantastičen, vendar pa je v znanosti tudi veliko porazov, tako je treba biti še kako mentalno odporen. Sploh če deluješ na robovih znanosti, kjer premikaš meje, tam se stvari res rade zapletejo in ne izidejo. Vseskozi je treba ohranjati entuziazem,« je poudaril. In sir Paul Nurse izžareva iskreno navdušenje nad znanostjo.

Je življenje tudi tam zunaj?

Svoje navdušenje nad preučevanjem celic je Nurse popisal tudi v knjigi Kaj je življenje? (ni še prevedena v slovenščino), v kateri je poskušal v petih velikih idejah zapisati odgovor. »Odgovor na na prvi pogled preprosto vprašanje ni enostaven, zato pa taki, kot sem jaz, pišemo knjige. (nasmeh). Pričakovali bi odgovor, ki bi bil podoben vpisu v enciklopedijo, dva ali trije stavki. Vendar je to nemogoče. V knjigi sem povzel pet najbolj pomembnih idej v biologiji (celice, geni, evolucija, kemija in prenašanje informacij, ki so skupne življenju. Opisujem, od kod so se vzele, in jih nato tudi povežem, da dobim načela, ki jih lahko pripišemo vsem živim bitjem, življenju. To ni definicija, poskušam pa priti blizu,« je povedal.

Na vprašanje, kaj se njemu osebno zdi najbolj fascinantna značilnost življenja, pa je spregovoril o briljantni ideji Charlesa Darwina. »Zame najpomembnejša ideja je, da vse življenje evolvira po naravni selekciji. Da se producirajo organizmi, ki se adaptirajo na okolje, da to nato narekuje njihov namen. Pred Darwinom so verjeli, da so organizmi ustvarjeni, Darwin pa je nato pokazal, da stvarnik ni potreben, da se lahko nekaj zgodi po nesreči, da lahko sprva obstaja veliko različic, življenje pa izbere tisto, ki najbolje deluje. Preprosta, a briljantna ideja, ki velja za vsa živa bitja.«

Zemlja je še vedno edino nebesno telo, o katerem smo prepričani, da se je na njem razvilo življenje. Kaj pa »tam zunaj«? »Menim, da so nekatere lastnosti življenja univerzalne, da bi morale veljati tudi drugod. Če me sprašujete, ali je življenje tudi drugod v vesolju, je moj odgovor da, če pa sprašujete še, ali bomo kdaj zagotovo vedeli, da obstaja življenje tudi drugod, pa odgovorim, da ne vem. Vesolje je ogromno, zatorej je glavni problem to, kako bi mi sploh lahko vedeli, da se je nekje razvilo življenje. Na drugi strani pa obstajajo možnosti, da bomo v prihodnjih desetletjih življenje odkrili tudi na nebesnih telesih našega osončja, saj po njem že pošiljamo sonde. Zelo zanimivo bo raziskovati, ali temelji na enakih principih kot tu pri nas.«

Znanost je skupinsko delo

Paul Nurse je bil velik kritik brexita in velik zagovornik dogovora med Evropsko unijo in Veliko Britanijo, da dosežeta politični dogovor o sodelovanju Velike Britanije v programu za raziskave in inovacije Obzorje Evropa ter programu za opazovanje in spremljanje Zemlje Copernicus. Dogovor Veliko Britanijo zavezuje k prispevku v evropski proračun v povprečni višini skoraj 2,6 milijarde evrov na leto. Omogočil pa bo poglobljeno sodelovanje na področju raziskav, inovacij in vesolja. Program Obzorje Evropa je namreč okvirni program EU za raziskave in inovacije. Program Copernicus pa je civilni program, ki temelji na nacionalnih in evropskih zmogljivostih ter pokriva šest tematskih področij: ozračje, morsko okolje, kopno, podnebne spremembe, ravnanje v izrednih razmerah in varnost.

Dogovor je bil sklenjen konec prejšnjega tedna in novica je Nursa možno razveselila. »Vsekakor sem navdušen. Prav imate, bil sem eden najglasnejših zagovornikov tega dogovora med znanstveniki. Zakaj sem bil tako glasen? Znanost je skupinsko delo, raziskovalci delamo bolje skupaj kot narazen. Odcepitev Velike Britanije od naših najbližjih sosedov je bila dolgoročno gledano zagotovo škodljiva. Če bi se ta dogovor še odmikal, bi imeli problem. Sodelovanje in povezave so zelo pomembne, prav tako je zelo pomembna promocija znanosti, prav to je bil tudi namen mojega obiska v Sloveniji. Nujne so povezave med znanostjo in industrijo, denimo s takšnim podjetjem, kot je Lek. Taka podjetja lahko odkritja, do katerih se dokopljem jaz, prevedejo v uporabne aplikacije. Vidim kar veliko priložnosti sodelovanja med Veliko Britanijo in Slovenijo. Znanost tu pri vas je prepoznana kot zelo pomembna, razmišljate tudi, kako jo financirati in kako jo promovirati,« je poudaril Nurse.