Po covidu brez voha tudi do pol leta
Med najbolj značilnimi simptomi covida-19 je izguba olfaktorične funkcije. V študiji pariške univerze Saclay, objavljeni v reviji
Journal of Internal Medicine, so pri 2581 bolnikih v 18 evropskih bolnišnicah ugotovili, da je pri blažji obliki bolezni bočutek voha izgubilo kar 85,9 odstotka bolnikov, v srednje težkih primerih 4,5 odstotka in v težjih oziroma kritičnih primerih 6,9 odstotka bolnikov.
Pri nekaterih se je voh, kakršnega so poznali pred boleznijo, vrnil takoj po ozdravitvi, v povprečju je trajalo tri tedne. Kar četrtina prizadetih pa še po dveh mesecih ni vohala kot prej. Ko so pri teh opravili posebno testiranje, so ugotovili, da jih 4,7 odstotka običajnega voha ni imelo še po šestih mesecih. »Olfaktorična disfunkcija je bolj značilna pri blažjih oblikah covida-19, pri 95 odstotkih pacientov se
voh povrne v predbolezensko stanje po šestih mesecih,« je povedal Jerome Lechien z univerze Saclay. Lechien večji delež pri blažji obliki bolezni pripisuje temu, da se pri teh bolnikih pojavi bolj lokalen odziv na okužbo.
V raziskavi sicer opozarjajo na veliko pomanjkljivost glede težjih primerov, saj so bili številni pacienti intubirani, zato med boleznijo niso mogli podati stanja glede te funkcije. Splošne klinične ocene sicer kažejo, da voh izgubi 54,7 odstotka bolnikov z blago obliko in 36,6 odstotka tistih s težjim do kritičnim potekom.
Zelo natančni pristanki
Podjetje Spacex že nekaj časa rutinirano in zelo natančno pristaja na trdnih tleh ali plavajoči ploščadi s prvo stopnjo rakete falcon 9. S prvo stopnjo nove težkokategorne rakete starship, super heavyjem pa po besedah Elona Muska nameravajo natančnost meriti v milimetrih. Musk je na twitterju namreč zapisal, da bodo
potisni del rakete lovili s sistemom na izstrelitvenem stolpu, torej da bo pristal točno na mestu vzleta. Musk se s to zamislijo po poročanju portala
Space.com ukvarja že dlje časa.
SpaceX bi s pomočjo vzletno-pristajalnega stolpa lovil raketo super heavy. FOTO: Gene Blevins / Reuters
Pri takšnem načinu pristajanja bi prihranili pri teži rakete, saj ne bi potrebovala pristajalnih nog, prav tako bi lahko raketo na vnovičen vzlet pripravili v zelo kratkem času, celo v manj kot eni uri, kakor je zapisal Musk na twitterju. Šef vesoljskega podjetja ima velike ambicije, kajti z novo raketo želi ne samo pristati na Marsu, ampak jo uporabljati tudi za hitra potovanja po Zemlji. V prihodnjih dneh bomo morda že videli tudi nov poskus izstrelitve prototipa zgornje stopnje rakete starship SN9, ki naj bi se s pomočjo treh motorjev raptor, delujočih na metan in tekoči kisik, dvignil do višine 12,5 kilometra.
Seveda bodo skušali tudi pristati, prejšnji takšen testni polet prototipa SN8 se je ob pristanku končal s spektakularno eksplozijo.
Dvomesečno proučevanje Južnega oceana
Ekipa raziskovalcev s francoskih univerz bo od 11. januarja do 8. marca z ladjo Marion Dufresne II plula po neraziskanih vodah Južnega oceana. Ugotavljali bodo, kako ocean iz atmosfere črpa ogljikov dioksid in kako ga nato shranjuje, preoblikuje in prenaša. Južni ocean, ki obkroža Antarktiko in se stika z Atlantskim, Tihim in Indijskim oceanom, je zaradi zahtevnih razmer težko raziskovati, a igra
pomembno vlogo pri hranjenju ogljikovega dioksida. Oceani počrpajo velik del tega toplogrednega plina, če ga ne bi, bi bile podnebne spremembe precej hujše.
Južni ocean je četrti največji ocean na Zemlji. Mednarodna hidrografska organizacija ga je zaradi novih oceanografskih odkritij o pomembnosti oceanskih tokov za ocean razglasila leta 2000. FOTO: 5 Squadron-RNZAF / Reuters
Gre za kompleksen sistem različnih dejavnikov, od biološke aktivnosti, torej fotosinteze fitoplanktona na površju oceanov, do tega, kako dioksid potone v globine in ga tam prenašajo morski tokovi. Te procese proučujejo na podlagi meritev geokemičnih značilnosti – vsebnosti nitratov, cinka, železa do redkih zemelj, torija in radija. Kar 48 znanstvenikov v programu Swings1, ki je del mednarodnega programa Geotraces, v katerem od leta 2010 sestavljajo geokemični atlas oceanov, bo prvič natančneje proučevalo Južni ocean.
Ohranjanje ene vrste lahko škodi drugim
Simpatične pande so ljube vsem, hkrati pa so simbol uspeha zaščite posamezne vrste, saj so jim na Kitajskem omogočili življenjski prostor, v katerem si je vrsta toliko opomogla, da ni več med ogroženimi. A trud okoljevarstvenikov ima lahko
nasproten učinek pri drugih vrstah, še posebno če so ukrepi pisani na kožo samo eni vrsti, v tem primeru črno-belim medvedom.
Ohranjanje pand je zgodba o uspehu, a znanstveniki opozarjajo, da je ob tem treba paziti tudi na potrebe drugih vrst, ki si življenjski prostor delijo z rastlinojedimi medvedi. FOTO: Jessie Cohen / National Zoo / Reuters
V študiji, objavljeni v reviji
Biological Conservation, so znanstveniki ugotovili, da so azijski medvedi, tamkajšnja vrsta srn in kozam podobne živali vrste Capricornis (kitajski serav) zaradi prilagajanja habitata pandam z nasajanjem bambusa izgubili svoj življenjski prostor. Avtorji raziskave opozarjajo na uravnoteženost pri spreminjanju okolja, pri ukrepih za zaščito posamezne vrste je tako treba upoštevati tudi značilnosti in potrebe drugih tam živečih živali.
Komentarji