Božični poljub Saturna in Jupitra

V ponedeljek, 21. decembra, ko je tudi zimski solsticij, bosta na nebu »trčila« plinska velikana Jupiter in Saturn. Gre za tako imenovano veliko konjunkcijo, ki se v povprečju zgodi vsakih dvajset let, a tako navidezno blizu si planeta nista bila že od leta 1623.

Opazovalcem z Zemlje bosta videti kot velika svetla zvezda na nočnem nebu, seveda če bo jasno vreme in odprt pogled na jugovzhod, saj bosta nizko na obzorju. 

Jupiter obkroži Sonce v 12 letih, Saturn pa v skoraj 30 in planeta se na našem nebu kot kazalca na uri približno vsakih dvajset let ujameta. Ne ležita sicer na čisto isti ravnini, a letos se bosta z naše perspektive drug drugemu zelo približala, čeprav bosta v resnici med seboj oddaljena nekaj sto milijonov kilometrov.

Med soboto in sredo bosta manj kot 0,3 stopinje narazen (18 ločnih minut), najbolj pa se bosta drug drugemu približala v ponedeljek – na 0,1 stopinje ali 6 ločnih minut, je zapisal upokojeni profesor fizike in ljubiteljski astronom Boris Kham. Opazovanje naj se začne že okoli pol ure po sončnem zahodu, okoli 16.45. Predstavo bo dopolnjeval ozek Lunin srp.



Dogodek bo viden s prostim očesom, tisti s teleskopom se bodo še malo bolj posladkali, saj bosta oba planeta v istem polju teleskopa. Naslednjič bosta planeta navidezno tako blizu šele 15. marca 2080. V letih 2040 in 2060 bosta narazen za več kot stopinjo (več kot dve Luni).

Zimsko nebo sicer ponuja veliko lepega. Zorko Vičar, slovenski astronom in pedagog, je za revijo Spika zapisal, kaj še lahko opazujemo 21. decembra. »Ko bosta objeta Saturn in Jupiter že zašla, bo mogoče opazovati vedno privlačno Luno, skrivnostni Mars, ki bo žal že zelo oddaljen od Zemlje, na vzhodu se bo kmalu dvignil mogočni Orion s porodnišnico zvezd – meglico M42 v njegovem meču in nemirno zvezdo Betelgezo, ki ji trenutno sij znova pada, in zimski šestkotnik, ki povezuje svetle zvezde Aldebaran, Kapela, Poluks (in Kastor), Prokijon, Rigel in Sirij.«