Tristokrat okoli Saturna, pristanek na Titanu in strmoglavljenje

Sonda Cassini nam je razkrila čudoviti svet Saturna, njegovih lun in obročev. Skupna odprava ameriške, evropske in italijanske vesoljske agencije je bila ena najdrznejših, ko je govor o raziskovanju planetov. V svojem naročju je imela pristajalni modul Huygens, ki se je v zgodovino vpisal kot prvi, ki je pristal na nebesnem telesu v zunanjem delu osončja oziroma na luni, ki ni Zemljina. Spustil se je na Titan in razkril ledeno površino, bogato s tekočim metanom.

Sondo, opremljeno z armado zelo občutljivih instrumentov in kamer, so izstrelili 15. oktobra 1997. Do s prstani okitenega planeta je potovala več kot šest let, v orbito se je utirila 1. julija 2004 in ga raziskovala 13 let. Ker so znanstveniki lahko samo ugibali, kakšna odkritja jih čakajo na plinskem velikanu, so bili številni instrumenti multifunkcijski, zaznavali so svetlobo v različnih valovnih dolžinah, magnetno valovanje, lovili so fine delce. Sonda je z Zemljo komunicirala prek treh anten, za poganjanje instrumentov, programske opreme in potisnikov pa je imel tri radioizotopične termoelektrične generatorje.





Pred sondo Cassini so vesoljska plovila le namignila, kaj skriva Saturn. Pioneer 11 in oba Voyagerja so posneli nekaj vznemirljivih fotografij, odkrili nove lune in opravili nekaj meritev, a hitri mimoleti še zdaleč niso bili dovolj za podrobne raziskave. Sonda, imenovana po italijanskem astronomu in inženirju Giovanniju Domenicu Cassiniju, pa je priskrbela veliko več podatkov in nekatera presenetljiva odkritja.



Na luni Enkelad, ki velja za kandidatko, na kateri bi se lahko razvilo oziroma se prav zdaj razvija življenje, je opazila izbruhe ledu iz razpok v ledenem pokrovu. To nakazuje, da se pod njim skriva tekoča voda, morda pa na oceanskem dnu delujejo tudi hidrotermalne sile.



Odprava je razkrila, da na Titanu dežuje, da so na njem reke, jezera in morja, a ne vode, temveč tekočega metana in etana. Luna ima tudi debelo, z dušikom bogato atmosfero, kakršno je morda pred milijardami let imela tudi Zemlja. Lander, imenovan po nizozemskem fiziku Christiaanu Huygensu, se je na površje Titana s padalom spuščal dve uri in pol, pri tem pa opazoval značilnosti, podobne obalam in rekam na Zemlji, a pri temperaturah okoli –180 stopinj Celzija so na površju lahko tekoči le nekateri alkani.



Pristal je 14. januarja 2005 na zmrznjenih tleh, posejanih z okroglimi kamni. Oddajal je 72 ur. Podatki so bili za znanstvenike pravi zaklad, podatke pa je v prihodnjih letih dodala še matična sonda, ki je okoli Titana zakrožila 127-krat.



Razkrila je tudi skrivnost temno-svetlega površja lune Iapetus, in sicer del zgornje ledene plasti je na določenih območjih sublimiral, kar je videti kot temne zaplate.

O obročih in neurjih

Saturnovi obroči so aktivna in dinamična območja, ki razkrivajo, kako nastajajo ali razpadajo lune, so ugotovili znanstveniki iz podatkov. Obroči, ki bodo po prepričanju nekaterih znanstvenikov v prihodnjih nekaj milijonih letih izginili, so sestavljeni tudi iz kosov, velikih več kilometrov. Sonda je pripomogla k ugotovitvi, da so obroči pravzaprav mlada značilnost, stara le od deset do sto milijonov let, kar bi pomenilo, da so se oblikovali v času, ko so na Zemlji vladali dinozavri.



Sonda je opazovala nastanek in razvoj velikega severnega neurja, ki je trajalo med letoma 2010 in 2011. Odkrila je tudi neurja na južnem polu z izrazitim očesom, kakršnega imajo orkani na Zemlji. Novembra 2006 opazovana vremenska tvorba je bila široka kar 8000 kilometrov, vetrovi pa so pihali s hitrostjo 560 kilometrov na uro. Za primerjavo: vetrovi najmočnejših orkanov na našem planetu dosegajo hitrosti okoli 340 kilometrov na uro.
Sonda je natančneje opazovala Saturnov najbolj znani in vidni zračni tok – šestkotnik na severnem polu, ki ga je prvi opazil Voyager. Sonda Cassini je znamenitost začela opazovati pozimi, spomladi pa se je sondi razkrila prava slika zelo simetričnega pojava, ki ima v premeru 30.000 kilometrov, vetrovi pa pihajo s hitrostjo 322 kilometrov na uro.



Tudi Saturn ima zaradi nagnjenosti osi štiri letne čase, le da posamezni traja okoli sedem let. Planet, ki je skoraj desetkrat dlje od Sonca kot Zemlja, potrebuje za en obhod okoli 29 let.

Ognjevit konec in velikanska zapuščina

Po dvajsetih letih je Cassini porabila gorivo in za konec jo je čakal veliki finale. Sonda je poletela visoko nad poloma, da se je lahko umestila med planet in najbolj notranji obroč. Z 22 takšnimi orbitami je na koncu poskrbela še za zbir podatkov o teži obročev, atmosferi in ionosferi. V atmosfero se je spustila 15. septembra 2017 in od tam, dokler so majhni potisniki zdržali pritisk in proti Zemlji usmerjali komunikacijske antene, pošiljala podatke. Nato je zagorela kot meteor in za vedno izginila. Za takšen konec so se v vesoljskih agencijah odločili, ker niso želeli tvegati, da bi padla na katero od lun in jo onesnažila. Čeprav je uničena, je za njo ostala bogata zapuščina podatkov, ki bodo znanstvenike zaposlovali še nekaj let. Lani januarja so iz podatkov velikega finala ugotovili natančno dolžino dneva na Saturnu, ki traja deset ur, 33 minut in 38 sekund.

Sonda pa je za navdušenje poskrbela tudi s prelepimi fotografijami planeta. Med več kot 450.000 so tudi take, na katerih je Zemlja videti kot majhna pikica na črnem ozadju. Posebno zanimiv je posnetek z naslovom Dan, ko se je Zemlja nasmehnila. Nasa je namreč javnost obvestila, da bo sonda 19. julija 2013 od daleč slikala sistem, hkrati pa v objektiv ujela tudi Mars, Venero in Zemljo, in Zemljane zaprosila, naj z nasmehom slavijo življenje na bledo modri piki.