Bo umetna inteligenca dokazala ali ovrgla obstoj boga?

Kaj se dogaja z duhovnostjo v dobi digitalizacije in umetne inteligence? Ali religijo, ki je včasih družbo držala skupaj, danes v vlogi primarne kohezivne vezi zamenjuje tehnologija? Ali nas umetna inteligenca sili, da prevprašujemo svojo vlogo v tem svetu, enako kot nas je nekoč silila religija? Ali so teorije zarote, ki tudi iščejo absolutno resnico, torej ena izmed sodobnih religij?

Ta vprašanja so si zastavljali na nedavni okrogli mizi v okviru Inštituta za filozofske in religijske študije, ki deluje pri ZRS Koper. To, da je človek homo religiosus, ne pomeni, da je vedno religiozen na enak način, ampak da v sebi nosi vedno enaka univerzalna vprašanja o svojem bivanju, je poudaril prof. dr. Aleš Črnič, profesor religiologije na Fakulteti za družbene vede. »Če so vprašanja o smislu, o tem, kdo sem in kaj je namen mojega življenja, ves čas enaka, pa se odgovori nanje spreminjajo. Zato je razumljivo, da smo danes religiozni na drugačne načine, da se pojavljajo nova religijska gibanja in prepričanja.«

Ta se fragmentirajo, vzpostavljajo in širijo predvsem s tehnologijo in zaradi nje. Kot je poudaril Črnič, so tehnološki izumi vedno določali način, kako ljudje dojemajo svet. Od izuma pisave se je človekova duhovnost zelo spremenila, tisk je še radikalneje spremenil vse, ne le religijo, ampak tudi duhovnost in kulturo. Radio in televizija kot tehnološka osnova za revolucijo in eksplozijo religijskih gibanj new agea v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja sta bila del širše kontrakulture, ki se je vezala tudi na pojav mladinske subkulture. »Pozabljamo, da mladinskih subkultur pred drugo svetovno vojno sploh ni bilo, saj ni bilo medija, po katerem bi si mladi lahko delili sporočila, glasbo, filme in serije.«

Ob tehnoloških novostih se skoraj vedno okoli njih producirajo mistične interpretacije. FOTO: Shutterstock Shutterstock

Eno izmed močnih duhovnih gibanj je tehnoreligija. Tibor Pandur, avtor in dramaturg, specializiran za preučevanje Nikole Tesle, je spomnil, da je imel izumitelj elektrike na transformacijo tehnologije vezana tudi specifična duhovna prepričanja. V Teslovi knjigi Problem povečevanja človeške energije, ki jo je Pandur prevajal, recimo ne vemo točno, kaj je omenjena energija, zagotovo pa ima mističen, religiozen prizvok.

»Tesla jo definira z mehanicističnim aksiomom, kjer predstavi človeštvo, ki ga vodi sila napredka in zavira sila trenja. Sile trenja razume kot lakoto, vojno, revščino, napredek pa definira s takratno pozitivistično sebi lastno teorijo, da bomo s tehnološkim napredkom rešili vse družbene probleme.«

Dr. Gorazd Andrejč, filozof in religiolog z Inštituta za filozofske in religijske študije ZRS Koper, pravi, da Tesla zveni kot sodobni materialist, solarni monist, »ker je podajal fizikalne enačbe, za katere se zdi, da skoraj niso simbol duhovnosti, ampak so duhovnost«. Dodaja, da se sicer oddaljuje od idej boga, ko kombinira tehnologijo z duhovnostjo.

Religija prihodnosti

Kot je dejal Pandur, je v Teslovih še neobjavljenih delih našel filozofski uvod, ki ga je urednik črtal iz končnega članka. Tam da eksplicitno primerja človeštvo z maso Zemlje, ki se giba okoli Sonca. Sonce je vir svetlobe in energije, ki oživlja naš planet. Človeštvo pa predstavi kot maso na Zemlji, in tako kot se Zemlja spiralno giba okoli Sonca, se tudi sončni sistem giblje spiralno. Kako blizu Sonca, ki ga identificira z absolutno resnico – termin, ki je vkovan v vsa religijska gibanja, kot ultimativni simbol resnice, miline, lepote ... – se človeštvo giba, je odvisno od smernic, tangent med umetnostjo in znanostjo.

Nikola Tesla zveni kot sodobni materialist, »ker je podajal fizikalne enačbe, za katere se zdi, da skoraj niso simbol duhovnosti, ampak so duhovnost,« pravi Gorazd Andrejč. FOTO: Shutterstock

Teslovo iskanje in raziskovanje, kaj je elektrika – česar, tako Pandur, kljub fizikalnim opisom polja in svetlobe še vedno ne vemo natančno – se na trenutke zdi bolj duhovno kot fizikalno. »Kako je val hkrati delec in obratno, kaj je to materialno, kar nas povezuje, je bilo v osrčju njegovega zanimanja,« pravi in dodaja, da je bila elektrika zanj medij, analogen duši in psihi. »Šlo je za videnje nekih nevidnih sil, povezanih z življenjskimi procesi. Zanimivo je, da primerja silo gravitacije s silo, s katero človeštvo vleče k 'resnici',« pravi in opozarja, da tisti čas razmejitve med teoretsko in kvantno fiziko še ni bilo, zaradi česar je Tesla sebe videl kot naravnega znanstvenika.

V znanstvenem diskurzu je bil pionir, med množico svetnik, ki si je altruistično prizadeval za brezplačno energijo, čeprav je, kot pravi Pandur, izhajajoč iz njegovega dopisovanja z JP Morganom jasno, da mu je bilo mar tako za denar kot za družbeno priznanje.

»Uporabljal je kartezijanske ideje in jih vstavljal v članke, a bolj zato, da bi pritegnil množičnejše odobravanje znanstvenih krogov in pokroviteljev. Govoril je, da bo religija prihodnosti spoj krščanstva, budizma in znanosti.«

Kot je opozoril Andrejč, se ob tehnoloških novostih skoraj vedno okoli njih producirajo mistične interpretacije. Razumljivo je, da je zato v 50. letih prejšnjega stoletja Tesla veljal za nekakšnega svetnika, ki bi mu danes sicer rekli »le« zvezdnik. Postal je glavna gonilna sila gibanja za dostop do brezplačne energije po vsem svetu, govoril o tem, kako bodo roboti končali vojne, skušal je interpretirati prihodnost tehnologije po idealnih postavkah, a, kot je poudaril Pandur, ne da bi pri tem upošteval vsaj politične koordinate.

Lahko bi rekli tudi, da je bil začetnik tako imenovane tehnoreligije, ki dosega vrh z umetno inteligenco, ki pred nas, bolj kot je to morda storila elektrika, postavlja vprašanje, kdo sem, kaj je moja naloga v tem svetu. Kot je dejal Črnič, se UI pozicionira kot tista, ki ima odgovore na vsa vprašanja, torej tudi dokončna spoznanja o tem, da bog je in kaj je.

Ob tem ko tradicionalne religije v zahodnem svetu izgubljajo monopolni položaj (česar za globalni jug, tudi tehnološko razvit, ne moremo trditi), se krepijo manjša, novejša religiozna gibanja. Vse od ameriških konservativnih katoličanov, prek ljudi, ki verujejo v nadvlado plazilcev, do vseh že dobro znanih newageevskih gibanj, za katera, kot pravi Črnič, tako oznako uporabljajo le še raziskovalci, kajti jasno je, da je new age že zdavnaj prešel v mainstream.

Mehurčkanje ni rešljivo

Tako slednjim kot privržencem teorij zarote je skupno to, da imajo določene prakse, verovanja, niso pa ta gibanja več centralno vodena in nimajo članstva v tradicionalnem smislu. Kot je dejal Andrejč, ima vedno več skupin občutek, da so majhna oblegana skupina in da je ves svet proti njim, pri vseh teh skupnostih je tudi koncept konca sveta in apokalipse. Digitalna okolja vse te občutke in širjenje alternativnih, poenostavljenih idej, ki razlagajo svet in ljudem povečujejo občutek o smislu, le še krepijo.

»Tudi algoritmi so nastavljeni tako, da več pozornosti dobijo vsebine, ki sprožijo močnejše občutke, jezo, strah, kajti to generira več klikov in s tem akumulacijo masovnih podatkov. Preverjeno, racionalno, dobro ni popularno, zato je smiselno vprašanje, kakšna arhitekturna struktura je v uporabi. Misli Janisa Varufakisa, ki govori o tem, kako je bil internet na začetku inkluziven, demokratičen, danes pa nas cloudalisti, kot jih imenuje, vračajo v digitalni fevdalizem, ki temelji na rentah dostopnosti na platformah, so še kako pomembne,« pravi Pandur. Predvsem, kot dodaja Andrejč, ker enako misleče ljudi zapirajo v mehurčke, s čimer povečujejo polarizacijo. Ustvarjajo svetove v svetu, ki večkrat nimajo stika drug z drugim.

»Mehurčkanje, ki ga sodobni politologi tesno povezujejo z vzponom modernega populizma, je nerešljivo. Ekstremisti, da ne rečem norci, so vedno obstajali, na vseh področjih, v znanosti, politiki, kulturi. Ampak v fizičnem svetu niso imeli veljave. Tista dva norca v mestu sta obtičala za točilnim pultom, nihče ju ni resno jemal. Danes pa se na spletu povežeta z norcema v sosednjem kraju in vseh krajih tega sveta, in kar naenkrat dobivajo veliko potrditve. Postanejo samozavestni, pridobivajo privržence,« pravi Črnič, ki je ob koncu razprave izrazil zaskrbljenost zaradi radikalizacije mladine. »Tudi v Sloveniji ugotavljamo, da je manj mladih religioznih, ampak tisti, ki so, so pa veliko bolj. Vprašanje je, kako v novih razmerah ljudi, razdeljene na tisoče mehurčkov, povezati na podlagi minimalnih skupnih vrednot v družbo, ki bo funkcionalna in se med seboj ne bo požrla.«