V članku preberite še:

Profesor klinične psihologije, avtor uspešnice Psihologija totalitarizma, ki je v prevodu Vida S. Žigona lani izšla pri založbi Sanje, je nedavno gostoval v Sloveniji. S predavanjem Govor resnice – Pot iz množične hipnoze je gostoval najprej v Celju, nato pa napolnil dvorano v Kinu Šiška. Velja za svetovno avtoriteto na področju raziskovanja totalitarizma, fenomena oblikovanja množic in množične hipnoze.

- V knjigi Psihologija totalitarizma natančno opisujete, kako je nekega novembrskega jutra leta 2017 v brunarici na podeželju v vas vzniknila ideja za knjigo. In vendar, zakaj prav totalitarizem?

Tistega jutra, bil je četrti november leta 2017, me je nenadoma prevzel občutek, da sem se zbudil v novem totalitarizmu. Poseganje vlad v zasebno življenje se je že takrat izjemno hitro povečevalo. Po 11. septembru 2001 smo doživeli razkrajanje pravice do zasebnosti, povečevalo se je število vsiljivih ukrepov varnostnih sil in še mnogo več.

Na ta ali drugi način sem že pojasnil, da sem bil v akademski karieri večkrat osupel zaradi pomanjkanja kakovosti znanstvenih raziskav. Nato sem se osredotočil na psihologijo množic. Naslednji logični korak je bil raziskovanje fenomena oblikovanja množic (mass formation). In potem sem se vprašal, zakaj so se totalitarne države prvič pojavile v 20. stoletju. Zakaj se niso pojavile prej?

Totalitarizem temelji na množični formaciji, na tej čudni psihološki državni tvorbi, v kateri se tako voditelji kot populacija zdijo hipnotizirani z določeno ideologijo, z zgodbo. Res je, da so bili začetki fenomena oblikovanja množic vidni že veliko pred dvajsetim stoletjem, če pomislimo samo na križarske pohode, na lov na čarovnice, na šentjernejsko noč ... Toda niso obstajali dovolj dolgo, da bi postali temelj za državo.

- Na začetku knjige pravite, da je na obzorju že distopična vizija Hannah Arendt: nastanek novega totalitarizma, ki ga ne bodo več vodili nastopaški voditelji, kot sta bila Stalin in Hitler, ampak dolgočasni birokrati in tehnokrati.

Ja, to je ena od glavnih razlik. Ker je družba vse bolj v primežu dolgočasnih materialističnih ljudi, v začetku 20. stoletja je bil vpliv vodij veliko večji kot danes. Hannah Arendt med drugim pravi, da je totalitarizem nadaljevanje vsesplošne obsedenosti z znanostjo, vero v umetno ustvarjen raj. Da je znanost nadomestek za malika, ki bo pozdravil zlo in preoblikoval človekovo naravo. Ko sem te njene misli prebral prvič, sem si rekel, to je neverjetno. Kako je mogoče, da je tako natančno predvidela, da bo materialistično gledanje na svet veliko bolj dominantno kot v prvi polovici dvajsetega stoletja? In da bodo ljudje vse bolj zaupali tehničnim strokovnjakom?

V ozadju totalitarizma je slepa vera v statistično, znanstveno fikcijo, ki pa kaže skrajen prezir do vsakršnih dejstev. Kot pravi Hannah Arendt, idealni subjekt totalitarne vladavine niso prepričani nacisti ali komunisti, ampak ljudje, za katere razlika med dejstvi in fikcijo ter razlika med resnico in lažjo ne obstajata več.

- Zapisali ste, da je to, da verjamemo, da je molk najbolj varna možnost v totalitarnem tistemu, iluzija. A molk pomeni tudi, da nas je strah.

To je tudi namen. Kriza zaradi koronavirusa ni prišla kar naenkrat. Mislim, da je posledica vseh samodestruktivnih družbenih odzivov na objekte strahu pred tem: teroriste, globalno segrevanje, koronavirus. Strah.

Vsakič, ko se v naši družbi pojavi nov predmet strahu, je v sodobnem načinu razmišljanja samo en odziv na to: povečan nadzor. Prisilni nadzor vodi v strah, strah pa še v večji prisilni nadzor. Šele ko spregovorimo, ko povzdignemo glas, se pokaže absurdnost totalitarizma. Mislim, da je pomembno, da vsi, ki podvomijo o prevladujoči zgodbi, hkrati pa se bojijo javno postaviti nasproti hipnotizirani množici, povzdignejo glas. Mislim, da je najpomembneje, da ne prenehamo govoriti. Ni važno, kje, v intervjujih, podkastih, s članki, pred kamerami, v barih, vsak, ki spregovori, prispeva svoj delež k ozdravljenju tega bolezenskega stanja, ki mu pravimo totalitarizem.

Totalitarnega sistema nam ni treba premagati. V njem moramo nekako preživeti do trenutka, ko se bo uničil sam. Za totalitarne sisteme je značilen prav ta mehanizem samouničenja, ki se prej ko slej sproži.