Prvi ameriški pristanek na Luni po več kot pol stoletja

Zasebni pristajalnik Nova-C, poimenovan Odisej (Odysseus), ameriškega podjetja Intuitive Machines je ob 0.23 pristal na površju Lune, in sicer v kraterju v bližini južnega pola. 

Pristajalnik je poskrbel za kar nekaj nervoznih minut, saj se je po predvidenem pristanku prekinila komunikacija in ni bilo jasno, ali je pristal mehko ali se je raztreščil. Petnajst minut po predvidenem času pristanka je podjetje Intuitive Machines vendarle prejelo signal, sicer šibek, toda dovolj močan, da je Tim Crain, vodja odprave IM-1, oznanil: »Smo na površju Lune in oddajamo signal.« 

Kasneje so iz podjetja sporočili, da je pristajalnik v pokončnem položaju in da oddaja podatke. 

Posnetka pristajanja, ki je bilo povsem avtonomno, ni. So pa študenti aeronavtične univerze Embry-Riddle s Floride zgradili kamero, ki naj bi načrtovano odpadla s pristajalnika pred pristankom in fotografirala vznemirljivo dogajanje, prav tako Nasine kamere, ki so na plovilu. 

Na Luninem površju bo pristajalnik predvidoma deloval sedem dni, do začetka mrzle noči.

Odisej je prvi pristajalnik zasebnega podjetja s tem velikim dosežkom, hkrati je to prvi (robotski) pristanek na Luni za ZDA po več kot 50 letih. Nazadnje so bili Američani na Luni decembra 1972, ko sta tam z Apollom 17 pristala astronavta Eugene Cernan in Harrison Schmitt.

»Kakšno zmagoslavje,« je uspešni pristanek pospremil Bill Nelson, Nasin administrator. »Odisej je osvojil luno. Ta podvig je velik korak naprej za vse človeštvo,« je dejal in dodal, da so se ZDA po več kot pol stoletja vrnile na Luno. Poudaril je pomen, da je pristanek uspel zasebnemu podjetju, njihovo plovilo pa je poletelo z raketo zasebnega podjetja. 

Ameriški pristajalnik Nova-C, ko je bil še v bližini Zemlje. FOTO: Intuitive Machines

Pristajalnik Nova-C, za gradnjo katerega je Nasa namenila precejšen delež sredstev, so izstrelili 15. februarja z raketo falcon 9 podjetja Spacex. Pristal je blizu kraterja Malapert A v bližini južnega pola. Malapert A je okoli 300 kilometrov od južnega pola. Širok je 69 kilometrov in leži ob veliko večjem kraterju Malapert. V bližini je še Malapertov masiv. To območje je eno tistih, na katerih naj bi pristala ameriška posadka v odpravi Artemis 3. Kraterja in masiv so bili poimenovani po belgijskem astronomu Charlesu Malapertu (1581–1630). Malapert A je precej ravno in varno območje za pristajanje. Pri Intuitive Machines so, kot navaja Space.com, sprva želeli pristati v območju Oceanus Procellarum ali Ocean neviht, vendar so se nato z Naso dogovorili za zamenjavo, da ne bi kasneje pristajalnik predstavljal tveganja za posadko.

Južni pol je za raziskovalce in vesoljske agencije še posebej zanimiv, saj naj bi se tam skrivala večja količina ledu, ki bi bil lahko še kako pomembna surovina. V bližini južnega pola je lani avgusta uspelo pristati indijskemu pristajalniku Vikram v odpravi Čandrajan 3. 

Indiji uspelo: Čandrajan 3 pristal v bližini južnega pola Lune

Prenos v živo:

Ameriški pristajalnik je del Nasinega komercialnega lunarnega programa (CLPS), v okviru katerega je agencija več podjetjem namenila sredstva za izdelavo novih tehnologij (do zdaj je bilo izbranih osem podjetij), pri tem pa je na robotska plovila namestila svoje znanstvene instrumente. Plovila bodo zbirala podatke, pomembne za prihodnje raziskovanje Lune s posadko, astronavti v odpravi Artemis 3 naj bi prav tako pristali v bližini južnega pola.

Na pristajalnik Nova-C je Nasa namestila laserski pristajalni senzor, stereokamere za snemanje prahu, ki se dvigne ob pristanku, in pa nove senzorje, ki so merili, koliko je še goriva. Kamere za preučevanje prahu so eksperimentalna tehnologija, ki naj bi sestavljala tridimenzionalno sliko površja in tako podrobno prikazala vse spremembe, ki se zgodijo ob pristanku. Kot so pojasnili pri Nasi, gre za pomembne podatke, kako lahko prah vpliva na opremo plovil. 

Nova-C je poleg Nasinih instrumentov opremljen še s šestimi kosi komercialnega tovora, med njimi je skulptura Lunine mene ameriškega umetnika Jeffa Koonsa. To ne bo prva skulptura na Luni, na njenem površju je že miniatura človeka Paula Van Hoeydoncka, ki predstavlja umrle astronavte. Kipec in plaketo z vsemi imeni astronavtov in kozmonavtov, ki so do takrat umrli v prizadevanjih, da bi človek osvojil vesolje, je na površje Lune postavil astronavt David Scott v odpravi Apollo 15 leta 1971.

Pristati na Luni je vse prej kot lahka naloga. V zadnjih letih je površje Lune skušalo doseči že več zasebnih pristajalnikov, noben od njih ni bil uspešen. Izraelski Berešit je aprila 2019 strmoglavil, potem ko so se predčasno zaradi okvare žiroskopov ugasnili motorji, japonski Hakuto-R je aprila lani zaradi napačne ocene višine predolgo lebdel nad površjem in pokuril vse gorivo ter nato strmoglavil, ameriški Peregrine januarja letos niti do Lune ni prišel, saj je zaradi okvare začelo uhajati gorivo. Pri Astroboticu so delali noč in dan ter plovilo uspešno orientirali, da bi morda lahko celo odletelo do Lune, vendar so se nazadnje odločili, da ga pošljejo nazaj proti Zemlji in pustijo, da v atmosferi zgori.

Ognjeni konec za Peregrine, Slim pred velikim korakom

Lani je v bližini južnega pola, kot omenjeno, uspelo pristati indijskemu pristajalniku, 19. januarja letos pa je na površju Lune pristal japonski robot Slim, tako je Japonska postala peta država s tem prestižnim dosežkom.