Bo prevajalce zamenjala umetna inteligenca?

Če smo se še pred leti smejali neumnim prevodom, ki nam jih je ponudil najbolj znani spletni prevajalnik Google translate, so danes njegovi prevodi za vsakdanjo rabo, da na primer prevedemo spletno stran za nakupovanje iz nemščine ali pa nam pomaga s prevodom elektronskega sporočila v angleščino ali francoščino, povsem spodobni. A je vseeno dobrodošlo, da tuji jezik vsaj nekoliko znamo, da se ne ujamemo v nerodno past. Kaj pa ti prevajalniki in druga orodja umetne inteligence pomenijo za poklicne prevajalce? Bo čez nekaj let to poklic preteklosti?

Prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar, dekanja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in profesorica za francoski jezik in prevajanje na oddelku za prevajalstvo, meni, da ne. Vendar se poklic, kot še marsikateri drugi, zaradi novih tehnologij in nenehnega časovnega pritiska modernega časa spreminja. Orodja umetne inteligence bodo mladi uporabljali, zato »moramo nove generacije predvsem naučiti, da dvomijo o zapisih na spletu, da ne zaupajo slepo prevodu, ki jim ga ponudi prevajalnik. So pa ta orodja lahko dobra pomoč.«

Res želimo strojne posnemovalce človeka?

Nove tehnologije so precej posegle v prevajanje, kako gledate nanje?

Opazen je velik napredek, še pred nekaj leti so bili prevajalniki zanič. Zdaj pa so nekateri, na primer DeepL, postali zelo kakovostni, kar že vpliva na trg dela. Vendar je še vedno nujno, da vsakovrstna besedila, čeprav ob pomoči prevajalnikov, prevajajo prevajalci, ki obvladajo jezik, poznajo funkcioniranje prevajalnikov in se zavedajo njihovih pomanjkljivosti.

Trenutno prevajalniki delujejo posredno prek angleščine, tako da če v slovenščino prevajate iz drugih jezikov, na primer iz francoščine, prevod ne nastaja iz francoščine v slovenščino, ampak gre posredno prek angleškega prevoda. V ozadju delovanja prevajalnikov so modeli, ki vključujejo veliko število jezikovnih korpusov. Slovenščina je s korpusi dobro opremljena, za kar je zagotovo zaslužen Center za jezikovne vire in tehnologije (CJVT) pri UL, ki deluje na petih članicah, tudi na Filozofski fakulteti.

Velika zbiralna akcija besed za slovenski chatgpt

Korpusi besedil so dobri, če odražajo jezikovno stanje v nekem okolju, vsebovati morajo tako prvine pogovornega kot tehničnih besedil, ne sme pa biti preveč ne enega ne drugega. Načeloma so korpusi narejeni s ciljem določene raziskave. Pri nas je javni interes, da so korpusi dobri. Trenutno delujem v skupini za jezikovno strategijo Univerze v Ljubljani. Na nas pritiska težnja po internacionalizaciji študijev, prenavlja se zakon o visokem šolstvu, kamor je treba internacionalizacijo ustrezno umestiti in dati možnost tujim študentom, da razumejo to, kar študirajo, hkrati pa poskrbeti za naše študente, saj ni pravično, da bi zaradi dveh tujcev v letniku morali slovenski študentje poslušati pouk v angleščini. Zato v skupini menimo, da moramo spodbujati tujce k uporabi prevajalnikov na ta način, da slovenščino prevaja v njihov jezik. Tako ne bo treba vsem študentom predavanj poslušati v angleščini. S tem se ukvarja odlična skupina na FRI pod vodstvom profesorja Simona Kreka. To bo zagotovo opolnomočilo slovenščino, če bomo vsaj poskušali razmišljati tako, da ni nujno, da smo zmeraj mi tisti, ki govorimo v tujem jeziku.

UI besedila in slike proizvaja iz obstoječih virov, izvirnih besedil ni sposobna ustvariti. Ustvarjalnost ostaja in bo, upam, ostala človeška lastnost. Prevajanje s pomočjo korpusov je omejeno na določen tip besedil, ki imajo neko predvidljivo strukturo. Na primer pravna besedila Evropske unije, za tovrstna besedila so korpusi veliki, zato so strojni prevodi že precej natančni. Veliko prevajalcev se tako pogosto ukvarja le še s popravljanjem. Popravljanje strojnih prevodov pa je za možgane zahtevnejše od prevajanja, zato bi moralo biti bolje plačano.

Pa to pomeni, da študij prevajalstva ni več potreben? Mislim, da ne. Študij je še kako potreben. Potrebujemo ljudi, ki so suvereni v jeziku, ki imajo občutek za jezik in so izurjeni za razmišljanje. Pravijo sicer, da bodo računalniški prevodi brez napak, s tem so mišljeni predvsem zatipki, ki jih ne opazimo, saj človeški možgani zaradi svojega načina delovanja in sprejemanja vzorcev pravilno preberejo sicer zatipkane besede, vendar pa računalniki ne razločijo med niansami v jeziku, ne ločujejo različnih pomenov večpomenskih besed, če kontekst ni res specifičen, in podobno.

»Včasih smo se zelo trudili, da je bil jezik lep, bogat, razumljiv, v kapitalizmu hitenja pa je kar naenkrat vse dovolj dobro.« FOTO: Blaž Samec  

Omenili ste dobre prevode pravnih besedil. Katera besedila lahko UI že prevaja brez večjih napak?

Pravna, zakonodajna besedila, pa tehnična navodila. V teh tipih besedil ni problematike sosledice časov, to so opisna besedila in večinoma so v sedanjiku. Pripovednih besedil, kjer se menjavajo časi in je veliko vrinjenih stavkov, pa računalnik, kot menim, ne more uspešno prevajati. Vendar številni opozarjajo, da UI že piše mladinsko literaturo, ljubezenske romane in podobno. Tu trčimo na neetične pristope UI, ta na podlagi obstoječih, izvirnih besedil le poustvarja, brez citiranja, to je kraja, plagiat. Gre za problem, da so podjetja za treniranje UI pobrala, kar je bilo moč najti, med tem naborom pa so bili tudi avtorski izdelki, za katere od avtorjev niso dobili dovoljenja.

Verjetno si marsikateri prevajalec z UI in prevajalniki pomaga pri svojem delu, tudi pri prevajanju literarnih besedil. Stroj prevod izdela v trenutku. Prevajanje je sicer zelo zahtevno delo, če želimo, da je besedilo kvalitetno prevedeno, je običajna prevajalska norma pet strani na dan. Vendar smo vsi ujeti v kapitalizem; kapital je zagrabil priložnost, češ, zakaj bi najemali prevajalce, če lahko strojno prevedemo, nato pa damo besedilo le pregledati. Toda to je lahko pravzaprav še bolj zahtevno kot neposredno prevajanje.

Izzivov je precej, ker se gospodarstvo in družba spreminjata. Težnja je v dobičku, zato podjetjem niso več pomembni strokovnjaki, saj naj bi njihovo delo opravljali stroji. Druge stroke so vdor računalnikov doživljale že v začetku devetdesetih let, ko so s pomočjo računalnika začeli risati načrte, računati rezultate in podobno, in so se ustrezno prilagodile.

Velik problem je, da se pri prevodih, tudi v prevajalskih službah Evropske unije, že nekaj časa uporablja načelo good enough for purpose, dovolj dobro za določen namen. Včasih smo se zelo trudili, da je bil jezik lep, bogat, razumljiv, v kapitalizmu hitenja pa je kar naenkrat vse dovolj dobro. Zdi se, da bo vrhunskost tako rezervirana le za elite.

Res, v roke že dobivamo slabo prevedena besedila, tudi leposlovna, s kopico napak.

Ker so prevajalci pod časovnim pritiskom, ker gre za denar. Ampak taka knjiga, tak prevod ni več v užitek. Da ne govorimo o spletu, ko pogosto ne veš, ali je besedila pripravil človek ali umetna inteligenca. Ponekod so besedila praktično nerazumljiva, iz tega pa nato vznikajo senzacionalistične novice.

Mladi medtem poudarjajo, da celo raje berejo v angleščini, kot pa da bi brali slovenske prevode, kar je problematično. Materni jezik je vendarle tisti, ki ga najbolje znamo in razumemo, če nismo suvereni v maternem jeziku, kako bomo lahko suvereni v tujem? Kam to pelje?

Veliko sem v stiku s študenti, tudi v povezavi z njihovimi prevodi, ki jih izdelujemo in popravljamo pri seminarju. Zanimivo je bilo, da po pandemiji študenti niso več zamujali s prevodi, to je sovpadlo s tem, da so v enakem obdobju prevajalniki postali precej boljši. Izkazalo se je, da si celo preveč pomagajo s temi orodji.

Slovenščina je specifična s svojimi jezikovnimi posebnostmi, kot so skloni, tako imajo prevajalniki z njo težave, če niso dovolj dobro pokriti s primeri iz korpusov. Jasen znak, da je študentu besedilo prevedel prevajalnik, so denimo dovršne in nedovršne glagolske strukture; prevajalnik ne zna uporabljati nedovršnika. Problem je tudi sosledica časov, ki je v slovenščini drugačna kot v angleščini ali francoščini, in v strojnem prevodu deluje nenaravno. Prevajalniki imajo običajno težave tudi z besedami z več pomeni. Spomnim se primera prevajanja francoske besede les courses, ki lahko pomeni nakupovanje ali pa konjske dirke. Nepozorni študenti so tako v zgodbi, ki se je dogajala v nakupovalnem središču, gladko prevedli, da je neka deklica izginila med konjskimi dirkami namesto med nakupovanjem.

Na oddelku smo morali najti način, da smo lahko realno preverjali razumevanje jezika. Tako smo se v nižjih letnikih vrnili v čas prevajanja na papirju in s svinčnikom, brez računalnika.

Google translate FOTO: Shutterstock

Umetne inteligence se mnogi bojijo, češ da bo prevzela delovna mesta. Ali poklic prevajalca zaradi teh orodij izumira?

Ne. V resnici so ta orodja narejena v pomoč prevajalcem. Ves čas se prilagajamo novim tehnologijam in jih vključujemo v prevajanje. Naši študenti dobijo delo, vendar se način zaposlitve spreminja. Spreminja se družba. V EU so še leta 2008 govorili o tem, da je nujno, da vsak Evropejec govori vsaj dva jezika poleg maternega. Današnje generacije staršev in otrok pa nad jeziki niso več navdušene, menijo, da je angleščina v večini primerov dovolj.

Se ta miselnost pozna pri vpisu na vašo fakulteto?

Se. Na znanje jezikov se ne gleda več kot na bogastvo. Tudi v šolah vse težje spodbudijo otroke, da se učijo tujih jezikov. Pa toliko možnosti je, da se lahko izpolnjujete v znanju jezikov, od raznoraznih aplikacij, posnetkov ...

Na fakulteti ponujamo učenje 53 jezikov, gre za zahtevne študije, zato navala nikoli ni bilo. Razen na angleščino.

Kako gledate na uporabo orodij UI v izobraževanju?

V izobraževanju bi morala izobraževalna ustanova poskrbeti, da študent dobi določeno znanje tudi na tem področju. Študentje lahko orodja UI uporabljajo, vključujemo jih v vaje, da študente opozorimo na pasti, ki jih predstavljajo, pa tudi na dobre lastnosti, ki jim lahko koristijo.

Neizbežno je, da se bo tehnologija uporabljala. To je, kot da bi na vsak način želeli prati na roke, pa vemo, da obstajajo pralni stroji. Študentom je treba dati znanje, da bodo znali prepoznati, kdaj lahko orodjem zaupamo in kdaj ne. Prevajalce vzgajamo za dvom, da dvomijo o prevodih, čeprav so na prvi pogled povsem jasni. Prav tako jim privzgajamo občutek za jezik in pisano besedo.

To, da se zdaj vse manj bere, je res velika težava, s tem se izgublja intuitivni občutek za jezik. Intuicija je bila pred desetletji izgnana iz jezikoslovja in drugih znanosti, ki so želele vsak pojav natančno opisati, definirati. Na začetku kariere sem sodelovala z ameriškim profesorjem, sicer fizikom, Victorjem Yngvejem, ki je želel, da bi bila tudi lingvistika obravnavana kot trda znanost. Bil je član ekipe, ki je sestavljala prevajalnik med ruščino in angleščino, a ti niso zaživeli, dokler so jih sestavljali na osnovi funkcijske slovnice. Slovnica je preveč kompleksna in v jeziku je preveč neznank, da bi se dalo vse opisati. Šele z rabo korpusov se je začel veliki preskok na področju UI.

Prevajalniki so postali dobri šele v obdobju zadnjih petih let, a s toliko večjim zagonom. Na fakulteti študente pripravljamo na to, da bo prihodnost pestra, ni nujno, da bodo vsa znanja, ki jih danes pridobivajo, čez nekaj let še uporabna. Tudi tehnologija bo lahko že čez nekaj let povsem drugačna. Naučiti jih moramo suverenosti v rabi maternega in tujih jezikov, to je temelj za marsikatero delo.

»Študentom je treba dati znanje, da bodo znali prepoznati, kdaj lahko orodjem zaupamo in kdaj ne.« FOTO: Blaž Samec

Vsekakor pa jih moramo naučiti, kaj je in kaj ni etično. Humanistika in družboslovje imata veliko nalogo, da ozaveščata javnost, kaj pomenijo nove tehnologije. Tehniki izdelajo tehnologijo, naša naloga je, da jo ustrezno komuniciramo, predstavimo njene prednosti in nevarnosti.

Znanstvena fantastika nas je opominjala, kako lahko svetu zavladajo roboti in kako lahko iz sveta izgine humanost. Tehnološki razvoj odpira vrsto vprašanj, etičnih in drugih, ki bi jih morali reševati skupaj z razvojem, vendar je želja po novostih prevelika in prehiteva razmislek, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je dobro in kaj slabo.

Ko so začeli razvijati chatgpt, so podjetja tehnološkim velikanom zastonj odstopila podatke, zdaj se zdi, da so jih izkoristili, saj bajne zaslužke ustvarjajo le tehnološki velikani. Razmislek o prihodnosti je nujen, če ne želimo imeti sveta, v katerem je glavna dobrina le dobiček.

Je že veliko zamujenega?

Vedno popravljamo za nazaj. Žal.

Menite, da moramo o UI razpravljati že z otroki v osnovnih šolah?

Absolutno. Otroci bodo do UI prišli tako ali drugače, če bo prepovedana, bo le še bolj vabljiva. Prihodnje generacije bodo živele z njo, uporabljale jo bodo pri delu. Otroke je treba izobraziti, da bodo razumeli osnovne principe, ki jih UI uporablja, da bodo znali zavzeti kritično distanco do nje.

Kolegica filozofinja Olga Markič pogosto opozarja na kognitivno lenobo, ki je lastna današnjim generacijam mladih. Ta orodja jo podpirajo, namesto da bi se potrudili in razmišljali, bodo otroci dali nalogo napisati chatgptju. Na to moramo opozarjati. Veliko vprašanje je, kako se bodo razvijali možgani. Pravijo, da pri osnovnošolcih glede na prejšnje generacije koncentracija hitreje popušča, čas osredotočenosti je vse krajši, otroci želijo vse v vizualni obliki ... Veliko skrbi je in veliko izzivov.

Kateri pa so glavni izzivi in rešitve pri prevajalstvu glede uporabe novih orodij?

Najbolj me skrbi, da bomo kot družba pristali na »dovolj dobro«. Velika težava je tudi, da mladi ne berejo več. V preteklosti ni bilo drugega kot knjige, zdaj pa so tu vsa omrežja, ki nam kradejo čas in zadovoljstvo. Ljudje so v dialogu s stroji, sestanki so prek spleta. Pandemija je globoko zarezala v družbo.

Čudežne paličice nimam, kot je nima nihče drug. Morda je prava smer, da se upočasnimo, da znova vzpostavimo stik z naravo, s soljudmi. A posledično ne bo toliko dobička. Moderni čas nas sili v hiperprodukcijo. Spomnim se, kako so otroci čakali na novo knjigo o Harryju Potterju in nato na prevod. Zdaj se zdi, da te potrpežljivosti ni več, prevajalci morajo delati hitreje, pisatelji pisati hitreje. Pa je še užitek brati »instant« besedila?

Ne moremo pa novih tehnologij, UI prepovedati.

Umetna inteligenca bo tudi osrednja tema letošnje izvedbe projekta Humanistika, to si ti.

To je krasen projekt, vrhunec katerega, imenovan Noč raziskovalcev, bo potekal zadnji petek v septembru in združuje več fakultet UL; Filozofska fakulteta pa projekt koordinira. Projekt je odlična priložnost, da promoviramo znanost. Letos se soočamo s prednostmi in z grožnjami ter nevarnostmi, ki jih prinaša UI. UI je treba javnosti prikazati tako, da se opozori na dobre in slabe strani, na prednosti in nevarnosti. Fascinacija nad njo je namreč zelo velika.