V nadaljevanju preberite:

Zahodna Ukrajina – z Lvovom na čelu – je v petnajstih dneh ruske invazije postala oskrbovalno središče, logistični center, zaledje front(e), begunski koridor, poljska bolnica, zbirališče vojnih prostovoljcev in plačancev z vsega sveta ter tudi, delno, finančno-upravni center ukrajinske države. Vojne tu (še) ni.

Vojaško in strateško si je težko predstavljati, da bi se zahodni del Ukrajine, s katerim smo znotraj avstro-ogrskega cesarstva dolgo živeli v skupni državi, proti Lvovu pa je iz Trsta pred prvo svetovno vojno peljala redna železniška linija, lahko spremenil v bojišče.

Ključni strateški cilji ruske vojske – Kijev, Harkov, Donbas, Lugansk, mesta ob Črnem morju ... – so namreč precej oddaljeni od zahoda države. Toda na veliko vojno se intenzivno pripravljajo tudi v krajih v bližini ukrajinske meje s Poljsko, Madžarsko in Slovaško.