»Ko nekaj takšnega, kakor je INF, potone kot nič, to pokaže, v kolikšni meri so ljudje pozabili, kakšna je moč tega orožja,« je pred dnevi izjavil George Schultz, ki je bil ameriški zunanji minister, ko sta tedanja voditelja ZDA in Sovjetske zveze Ronald Reagan in Mihail Gorbačov decembra 1987 v Beli hiši podpisovala sporazum, ki je danes pristal na »smetišču zgodovine«. Po njegovih besedah je uničenje raket kratkega in srednjega dosega naredilo svet »neskončno bolj varen« v enem ključnem pogledu: dejavniku časa. »Med njihovo izstrelitvijo in priletom do cilja je le okoli deset ali enajst minut. Tudi če hočeš kaj narediti proti njim, nimaš dovolj časa,« je 98-letni Schultz povedal za ameriški javni radio NPR.

Kratkovidni umik iz sporazuma

»Umik iz tega sporazuma je kratkoviden in bo na koncu ogrozil varnost ZDA in njenih zaveznic. Odločitev predsednika bo povečala napetosti med ZDA in Rusijo in odprla vrata v tekmovanje v izstrelkih s konvencionalno oborožitvijo, kar bo ogrozilo stabilnost,« so pred dvema dnevoma ugotovili v ameriškem Združenju zaskrbljenih znanstvenikov. Spomnili so na to, kaj bo pokojni sporazum odnesel s sabo v grob: »Ta pogodba nam je prinesla uničenje 1846 sovjetskih izstrelkov, v zameno za 846 ameriških izstrelkov, ter dogovor, ki je preprečeval kopičenje tega orožja več kot tri desetletja.«



A po toči zvoniti je prepozno, ameriški predsednik Donald Trump pa je že oktobra lani sporočil, da bo njegova država izstopila iz sporazuma, ki je prepovedoval na kopnem nameščene rakete z dometom od 50 do 1500 kilometrov. Kot vzrok je navedel, da ga Rusija tako ali tako krši, ker že proizvaja takšne izstrelke. V Rusiji, kjer so se tako ali tako tudi sami pritoževali, da ameriški brezpilotniki in protiraketni ščit niso v skladu z INF, so Trumpove očitke vztrajno zavračali, a so sledili ameriškemu koraku in tudi sami izrekli slovo sporazumu. Čeprav uradno vsaj v Moskvi obžalujejo konec INF, nobena stran ne žaluje zares za njim. Ker je omejeval le izstrelke na kopnem, so se v Rusiji zavedali, da jih sporazum ne bi ubranil pred po njem dovoljenimi raketami, ki bi jih kak ameriški rušilec izstrelil iz teritorialnih voda kake sosednje baltske članice Nata in bi v desetih minutah dosegle Sankt Peterburg. Po drugi strani pa je Washington motilo to, da je bil INF zgolj dvostranski in je omejeval le obe jedrski velesili, medtem ko sta se Iran in Kitajska pospešeno oboroževala s temi izstrelki.
 

Črni oblaki za novi Start

​Tudi to je eden od vzrokov, da v zadnjem času ameriški pogajalci na srečanjih z ruskimi kolegi vztrajajo, da je treba v sedanje bilateralne sporazume vključiti tudi Kitajsko. Ruski predsednik Vladimir Putin je diplomatsko izjavil, da je pripravljen sodelovati pri vsakih pogajanjih o omejevanju jedrske oborožitve, tudi s Kitajsko, a v Pekingu o čem takem nočejo niti slišati. Dvostranskih dogovorov med Moskvo in Washigtonom sicer ni veliko, saj je ostal le še novi Start, ki sta ga državi podpisali pred devetimi leti, v njem pa se med drugim zavezali, da bosta za tretjino zmanjšali svoja jedrska arzenala in zelo omejili število na izstrelitev pripravljenih raket. Ta dogovor se izteče leta 2021, dosedanje izjave, ki so prihajale iz Washingtona, pa napovedujejo, da se tudi njemu bliža konec.

Da je novi Start napisan v rusko korist in da je le še eden od slabih sporazumov, ki jih je podpisal ameriški predsednik Barack Obama, je ruskemu predsedniku Putinu pojasnil njegov ameriški kolega že v prvem telefonskem pogovoru po tem, ko se je Trump leta 2017 preselil v Belo hišo. V torek je Trumpov svetovalec za nacionalno varnost John Bolton ponovil šefove besede, da je bil INF »zgrešen že od vsega začetka«. Dodal je, da v administraciji še razmišljajo o njegovi usodi, a da sporazum najverjetneje ne bo podaljšan. Trump je dan kasneje zvenel bolj optimistično, ko je v televizijskem pogovoru izjavil, da »bomo po mojem mnenju na koncu dosegli sporazum z Rusijo, ki bo na neki način omejeval oborožitev, saj se vse to, kar zdaj počnemo, zgolj nalaga na nekaj, česar ne potrebujemo ne mi ne oni«.