»Z volitvami se je položaj v Italiji spremenil. EU mora to sprejeti.«

Niti evropska komisija niti vlada v Rimu za zdaj ne kažeta priprav­ljenosti, da bi popustili v sporu o proračunskem predlogu, s katerim Italija krši fiskalna pravila EU. Profesor Paul De Grauwe, eden izmed največjih strokovnjakov za monetarno integracijo, verjame, da so argumenti, tako ekonomski kot politični, na strani ­sosednje države.
 

Nekatere odločitve, ki jih sprejema italijanska vlada, imajo smisel, če je njen cilj doseči večjo gospodarsko rast. Toda ali Italija lahko raste v okviru fiskalnih pravil EU?

Sedanja pravila EU zagotovo pomenijo omejitve. Najpomembnejša je, da Italija in druge države članice zaradi teh težko financirajo javne naložbe. Od Italije pričakujejo, da se bo pomikala v smeri uravnoteženega proračuna. Rezultat tega je, da se država ne more zadolževati. Mislim, da je to noro pravilo, saj znižuje dolgoročni potencial za gospodarsko rast v vseh državah z evrom. Hkrati pojasnjuje, zakaj je bilo evrsko območje otok nizke gospodarske rasti v Evropi.

Ali obstaja kompromis med tistim, kar si italijanska vlada želi, in tistim, kar od nje zahteva evropska komisija?

Zelo težko bo doseči kompromis. Verjamem, da se bo italijanska vlada odzvala podobno, kot sta se francoska in nemška v letih 2003 in 2004, ko sta ignorirali pomisleke evropske komisije glede proračunov. Mislim, da imajo v Rimu glede tega prav. Gre za novo vlado, ki ji je volilno telo dalo mandat. Lahko vam ni všeč, ampak dejstvo je, da je ta vlada rezultat demokratičnega procesa. Nato se pojavi evropska komisija s pričakovanjem, da se bo na volilni izid pozabilo, pri čemer nenehno ponavlja obljube, ki jih je dala prejšnja vlada. Ampak stvari so se vmes spremenile, imeli so volitve in komisija bi to morala upoštevati.

Si Italija po vašem lahko obeta zmago v tem dvoboju s komisijo?

Mislim, da lahko računa na to. Pri vsem skupaj gre za vprašanje moči. Velike države je imajo več. V letih 2003 in 2004 se je Portugalska znašla v podobnem položaju kot Francija in Nemčija, a je morala v nasprotju z največjima članicama sprejeti navodila evropske komisije. Ključno vprašanje je, ali je Italija dovolj velika, da lahko uresniči načrte.

Evropska komisija ima moč, da prisili države k zmanjšanju proračunskih primanjkljajev, tudi če to pomeni, da morajo vlade s tem prelomiti obljube volivcem. Je tak sistem upravljanja evrskega območja dolgoročno vzdržen?

S tem, ko evropska komisija naroči Italiji, da mora znižati svoj proračunski primanjkljaj, ne prevzema nase nobenih stroškov te odločitve. Politično ceno na koncu plača italijanska vlada. Evropska komisija jo efektivno poziva, naj pozabi na volilne obljube. Takšen način odločanja je nevzdržen, saj bo vselej vodil v napetosti in konflikte, komisija pa bo na koncu izgubila.

Toda evropska komisija vztraja, da s svojimi zahtevami zgolj ščiti interese italijanskih volivcev.

Kako komisija to ve? Očitno imajo Italijani o teh vprašanjih drugačno mnenje. Zakaj bi morali biti komisarji bogovom podobna bitja, ki najbolje vedo, kaj je dobro za Italijo? Takšna stališča so zelo arogantna.

Italijanska vlada vidi članstvo v evru kot oviro gospodarski rasti. Njeni kritiki opozarjajo, da je skupna valuta dala Italiji nizko inflacijo in nizke obrestne mere in da v resnici pesti državo nizka produktivnost. Kdo ima prav?

Seveda je produktivnost problem za Italijo. Vsakdo, ki lahko opravi nekaj ekonomske analize, tega ne more zanikati. Vzroke za nizko rast produktivnosti je težko ugotoviti.­ Toda to še ne pomeni, da ima evropska komisija prav. To je povsem drugačno vprašanje. Upam, da bodo ta in prihodnje vlade namenile več denarja za investicije in s tem dvignile produktivnost. Nizka raven zasebnih in javnih investicij je gotovo eden izmed vzrokov za ta problem.

Je proračunska kriza v Italiji primerljiva s tistim, čemur smo bili priča v Grčiji?

Obstaja nekaj podobnosti, ampak tudi zelo velike razlike. Grška kriza je bila bistveno večja po intenzivnosti, saj je bilo jasno, da je bila država insolventna. Mislim, da nihče tega ne verjame o Italiji, nimamo razloga, da bi to trdili. Ko se poglobite v številke, ugotovite, da je imela zadnje desetletje primarni proračunski presežek. O Italiji ne morete reči, da je bila zapravljiva, v Grčiji je bilo bistveno drugače, kar je na koncu vodilo v likvidnostno krizo in insolventnost. Če so bila v Grčiji problem ekonomska vprašanja, gre v primeru Italije za politično občutljivo težavo. Italijanska vlada je jasno povedala, da ni zelo entuziastična o evru, in takšno stališče samo po sebi ustvarja negotovost. Če jo bodo preveč stisnili v kot, bo morda začela sprejemati odločitve, o katerih bi mi kot zunanji opazovalci mislili, da niso v interesu Italije. Ta negotovost ustvarja težave, saj lahko vodi v samoizpolnjujoče se krize.

Ali lahko komisija pokaže fleksibilnost pri italijanskem proračunu, ne da bi s tem ogrozila verodostojnost evropskega pakta za stabilnost in rast, v okviru katerega so določena proračunska pravila?

Pakt je v vsakem primeru izgubil večino verodostojnosti. Jasno je, da se bo v primerih velikih držav pozabilo na pravila. To se je dogajalo v preteklosti in se bo v prihodnosti. Zato mislim, da je pomembno, da komisija pokaže fleksibilnost. Politični položaj se je v Italiji dramatično spremenil, ne moremo zamižati in to preprosto ignorirati. To bi namreč pomenilo nasprotovanje demokratičnemu procesu. Evropska komisija si tega ne more dovoliti.