Italija je Italija

Italija je v sredi tedna evropski komisiji predstavila svoj kontroverzni osnutek proračuna za leto 2019 in značilno je bilo, kako hiter je bil formalni odziv Bruslja. Toda to ni samo konflikt med Italijo in Evropsko unijo o proračunskih številkah in upogibanju proračunskih pravil, ampak o prihodnosti Evrope kot take.

»Odstopanja so brez precedensa,« je vladi v Rimu takoj sporočila Evropska unija in reagirala na dramatični predvideni dvig proračunskega primanjkljaja, ki odstopa od evropskih pravil in od tistega, kar je bila obljubila prejšnja vlada. Novo kritično pismo EU je gospodarskemu in finančnemu ministru Giovanniju Trii izročil komisar Pierre Moscovici, na vrhu Unije pa je premier Giuseppe Conte moral zbranim voditeljem »pojasnjevati« predlog vladne koalicije; Bruselj terja korekcije, hoče odgovor do ponedeljka. Začenja se dolgotrajna bitka med Evropo in Italijo, vendar tokrat ne z manjšo članico, denimo Grčijo, ki je nekoč naključno postala del evrskega območja. Italija je prevelika, da bi ji lahko kdo vsilil varčevalni program, kakor so ga Atenam, oziroma grozil z izgonom iz evrskega območja; to zadnje bi najbrž pomenilo konec evroobmočja. Oziroma z besedami predsednika komisije Jean-Clauda Junckerja – Italija je Italija.

In vendar država ni v stanju, ko bi lahko prevpraševala neustrezna pravila evrskega območja, nima sposobne vlade, ki bi bila tega sploh zmožna. Nadaljuje taktiko, ki jo je začel nekdanji premier Matteo Renzi, namreč prilagajanje proračunskih pravil, pri čemer se vede kot razvajeni otrok, pravi Janis Varufakis. Po njegovem prepričanju italijansko gospodarstvo ni vzdržno v okviru obstoječe arhitekture evrskega območja in njenih gospodarskih politik, s fiskalnim paktom vred. Čeprav Italijo pravila in politike evroobmočja utesnjujejo, se jih ne loteva ustrezno. Smo seveda tudi pri večnem vprašanju, ali je Evropsko unijo mogoče reformirati ali pa je nespremenljiva. Toda v italijanskem proračunskem načrtu, ki primanjkljaj zvišuje na 2,4 odstotka bruto domačega produkta, je treba prepoznati predvsem vladni amaterizem.

Vlada predlog predstavlja kot zagon gospodarstva, vendar ne bo oživil italijanske ekonomije, opozarjajo zunanji opazovalci. Je amaterski manever, vsebuje ukrepe, ki so v protislovju drug z drugim, improvizira brez številk in ekonomskih izračunov. Tudi zato je kosanje italijanske vlade z Brusljem precej težje. V Rimu pač domuje populistično-nacionalistična vlada, njena govorica o enotni davčni stopnji in univerzalnem temeljnem dohodku je popularni slogan. Nedomišljeni predlogi povzročajo predvsem hrup. To ugaja voditelju Lige in vsenavzočemu Matteu Salviniju, ki je politični trgovec, tudi migrantsko zgodbo, to, da je Italija ključna točka Evrope za migracije, hoče unovčiti v pogajanjih z Brusljem.

Zelo razvidni so tudi notranjepolitični manevri: spet gledamo, kako nekompaktna, nekompatibilna je rimska vladna koalicija, stranki Gibanje 5 zvezd in Liga nenehno obtožujeta druga drugo. Predsednik Sergio Mattarella poziva k dialogu, premier Giuseppe Conte je sklical ministrski zbor, spet je povedal: »Jaz sem šef.« To je rekel novinarjem – in morda še bolj samemu sebi. V obtoku je tudi možnost njegovega odstopa.

Medtem deluje zase govorica trgov. »Spread« – razlika med donosnostjo nemških in italijanskih obveznic – je najvišji v preteklih petih letih. In ta večni, famozni pritisk finančnih trgov, navadno samodejno opravi svoje.