Xijev (in Kimov) skriti adut

Če bi Kitajski v preteklosti grozil­ oborožen spopad, bi njen najvišji­ voditelj obiskal katero­ od raket­nih enot ali pomorsko oporišče­ z bojnimi ladjami. Ko je azijski­ ­velesili grozila tehnološka vojna,­ je njen predsednik Xi Jinping prejšnji teden obiskal rudarsko­ središče, v katerem poteka predelava redkih zemeljskih elementov.

Iz kitajskih medijev je mogoče razbrati, da predsednik pregleduje seznam možnega orožja za spopad z ZDA. Ker je predsednik Donald Trump začel ofenzivo proti tehnološkemu velikanu Huawei, je mogoče Xijevo bivanje v pokrajini Jiangxi oziroma v enem od kitajskih centrov za predelavo redkih zemeljskih elementov razumeti kot neposredno grožnjo.
 

Poseben položaj Kitajske

Sedemnajst redkih elementov, ki jih imenujemo tudi redke zemeljske kovine, ima velik pomen v elektronski industriji, Kitajska pa je največja svetovna proizvajalka teh neobnovljivih surovin. Kitajska vlada že dolgo ne objavlja podatkov o proizvodnji redkih zemeljskih elementov, in to zato, ker ta povzroča strahotno onesnaževanje voda s strupenimi odpadki. Po nekaterih ocenah Kitajska od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so – prav zaradi varovanja okolja – zaprli največji rudnik ­Mountain Pass v Kaliforniji, pokriva od 80 do 95 odstotkov svetovnega povpraševanja, kar ji, ­razumljivo, zagotavlja poseben ­položaj v odnosih z velikimi porabniki in ­prepričanje, da ima v svoji lasti, kot je zapisano v uvodniku partijskega glasila Global ­Times, ­»pomemben strateški ­resurs«.

Redke zemeljske kovine so bistvene za sodobno industrijo. Velikokrat jih imenujejo »kemijski vitamini«, saj, denimo, zadostuje že drobtinica cerija (eden od 17 elementov) in pikica neodima, da je slika na televizijskih zaslonih bolj jasna ali da baterija traja dlje. Ni treba posebej omeniti, da bi se brez redkih zemeljskih kovin pro­izvodnja vsega – od električnih avtomobilov in mobilnih telefonov do turbin na veter in izstrelkov – vrnila za nekaj desetletij nazaj.



A že izraz redke kovine velikokrat pripelje do napačnih kalkulacij. Ta skupina kovin pravzaprav ni tako redka. Poleg Kitajske imajo precejšnje zaloge Brazilija, Kanada, Avstralija, Indija in ZDA. Država, o kateri so šele pred kratkim začeli govoriti kot o potencialno veliki izvoznici te surovine, je Severna Koreja.
 

Severnokorejsko bogastvo

Redke zemeljske kovine so pravzaprav v večjem delu zemeljske skorje, redke so jih poimenovali zato, ker se redko pojavijo v koncentriranih količinah. Prav to je glavna odlika severnokorejskih rezerv, o katerih strokovnjaki domnevajo, da bi utegnile biti največje in najbolj koncentrirane na svetu. Njihovo nahajališče pri Džongdžuju obsega 216,2 milijona ton oksidov redkih kovin. Če bodo to številko potrdili, bi to pomenilo, da Severna Koreja leži na bogastvu, vrednem 2800 milijard dolarjev.

V Pjongjangu so zatrdili, da bi lahko pridobili do 20 milijonov ton teh kovin na leto, kar za zdaj onemogočajo že sankcije. Če upoštevamo, da je Kitajska napovedala novo politiko proizvodnje in izvoza redkih zemeljskih kovin, katere končni cilj je očitno politiziranje te surovine kot orožja v tehnološki vojni, je prizadevanja ameriškega predsednika, da bi z voditeljem Kim Džong Unom nadaljeval pogajanja o denuklearizaciji, torej modernizaciji Severne Koreje, mogoče opazovati tudi skozi to prizmo. Kim nima nafte, ima pa to, kar sodobna industrija še veliko bolj potrebuje: neodim, ki ga uporab­ljajo pri proizvodnji bomb, laserjev, radarjev in sonarjev, disprozij, ki je nujen del sistema za vodenje izstrelkov, terbij, ki izboljšuje delovanje motorjev v električnih vozilih – če jih naštejemo le nekaj.

Tisto, zaradi česar bi Kim lahko postal Trumpov veliki prijatelj, je prav diktatura, ki lahko zamiži na eno oko, medtem ko med predelavo redkih zemeljskih elementov onesnažuje okolje. Vse to zgolj poudarja prikrit pomen, ki ga ima Severna Koreja za svetovno tehnološko ureditev. Morda prav zaradi tega od Kima ne bodo zahtevali, naj demokratizira svojo državo. Tako jo bo lažje onesnaževati.