Dvajsetega maja 1498 je portugalski morjeplovec
Vasco da Gama priplul v Indijo. »Kaj vas je pripeljalo sem?« so ga vprašali dvorjani zamorina Kalikuta, mesta, ki se imenuje Kozhikode in stoji v indijski državi Kerala. »Prišel sem, da bi tukaj poiskal kristjane in začimbe,« je odgovoril pustolovec in razpostavil darila za indijskega kralja (kar dejansko pomeni zamorin).
Kar zadeva »kristjane« je mislil na legendarnega
patra Johna, o katerem je v takratni Evropi prevladovalo prepričanje, da je nesmrten in da vlada na mističnih otokih Azije. V resnici pa je iskal pomorske poti, po katerih bi Evropejci lahko prodrli daleč na Vzhod, tako da bi se izogibali kopnemu, na katerem so že prevladovali arabski trgovci in turški osvajalci. Portugalec je vladarju enega največjih pristanišč takratnega sveta podaril štiri žametna ogrinjala, šest klobukov, šest umivalnikov iz zlitine bakra in cinka, vrečo sladkorja in po en glinast vrč oljčnega olja in medu. Zamorin je planil v smeh in pojasnil, da celo najbednejši arabski trgovec ve, da njegov dvor ne sprejema ničesar, razen zlata. In Evropejce so poslali domov. A ti so se vrnili na azijska tla. Kot kolonizatorji in misijonarji.
Modi je v modi
Prav na ta dan, na obletnico prvega evropskega dotika enega od azijskih pristanišč, so v Indiji objavili rezultate parlamentarnih volitev. Tri dni pozneje se je pokazalo, da so bili povsem točni in da je
Narendra Modi osvojil še en petletni mandat na funkciji premiera, stranka Baratija Džanata (Indijska ljudska stranka) pa prepričljivo večino v spodnjem domu parlamenta. Odziv volivcev je znašal povprečno 62 odstotkov od skupaj 900 milijonov polnoletnih ljudi z volilno pravico, v posameznih indijskih državah pa je dosegel celo 85 odstotkov. Tako ima Modijeva zmaga še večji pomen.
NaMo, kot svojega idola imenujejo njegovi volivci, je prvi indijski premier po
Džavarhalalu Nehruju in
Indiri Gandhi, ki je osvojil dva zaporedna mandata z absolutno večino v Lok Sabhi (kot se imenuje spodnji dom parlamenta). Kljub številnim očitkom in kritikam, ki so zaznamovale konec njegovih prvih petih let, se je pokazalo, da je prav on, hindujski nacionalist z velikimi ambicijami, kar zadeva razvoj gospodarstva, pravi obraz nacije, ki šteje 1,3 milijarde prebivalcev.
Narendra Modi je osvojil še en petletni mandat na funkciji premiera, stranka Baratija Džanata (Indijska ljudska stranka) pa prepričljivo večino v spodnjem domu parlamenta. FOTO: Adnan Abidi/Reuters
In medtem ko smo spremljali predvolilno kampanjo, se je bilo težko izogniti vprašanju, koliko časa bo moralo miniti, preden se bo Azija poskušala znebiti evropskega kolonializma. Politična usmeritev, po kateri se ravna Modi, je bila pravzaprav določena že v delu
Zgodovina britanske Indije škotskega zgodovinarja
Jamesa Milla (očeta filozofa
Johna Stuarta Milla), ki je pred natanko 202 letoma indijski narod razdelil na dva dela – na hinduistično in muslimansko, zgodovino te države pa na tri obdobja – hinduistično, muslimansko in britansko.
Pravzaprav so tudi Evropejci iz Azije na svojo celino prinesli veliko stvari. Tako je tudi ideja o arijski superiornosti, iz katere so se napajali nemški in italijanski fašisti, dejansko temelj hinduistične prepričanosti o lastni posebnosti v primerjavi z vsemi drugimi. »Arya« pomeni »tisti, na katere se gleda s spoštovanjem«. Tudi Kongresna stranka je od nekdanjih kolonizatorjev zahtevala, da na Indijce gledajo s spoštovanjem, vendar so imeli z »Indijci« v mislih prebivalce sekularne države. Zdaj je Modi v modi in zdi se, da Vasco da Gama v Azijo ni prinesel samo klobukov, sladkorja in medu, ampak tudi nekaj grenkega. Med darili sta bila tudi nacionalizem in šovinizem.
Kako propadajo imperiji
Vse se je začelo, ko sta dva nemška medija pred kakšnimi desetimi dnevi objavila videoposnetek iz leta 2017, na katerem predsednik skrajno desne Svobodnjaške stranke (FPO) in hkrati tudi namestnik avstrijskega kanclerja
Heinz-Christian Strache v španskem letovišču Ibiza sedi skupaj z neidentificirano plavolasko. Pogovarjata se o zelo resnih stvareh. Izkaže se, da je dekle nečakinja nekega ruskega oligarha, ki jo zanima avstrijski tabloid
Kronen Zeitung. On ji ponuja »donosno pogodbo«, in to v zameno za medijsko podporo FPO med predvolilno kampanjo. Strache je odstopil že prejšnjo soboto, kancler
Sebastian Kurz pa je še istega dne razpustil koalicijo. Predsednik
Alexander Van der Ballen je po pogovoru s predsednikom vlade v nedeljo predlagal nove volitve, ki naj bi potekale na začetku septembra.
Strache je odstopil že prejšnjo soboto, kancler Sebastian Kurz pa je še istega dne razpustil koalicijo. FOTO: Leonhard Foeger/Reuters
S to novico se je nekako tesno prepletla tista o predlogu britanske premierke
Therese May, da bi se njena nacija z referendumom drugič izrekla o tem, ali hoče izstopiti iz Evropske unije ali pa si morda želi ostati v tej skupnosti.
Kakšna je povezava med brexitom in Ibizo? Tista očitna povezava je v tem, da tako privrženci brexita kot voditelji FPO v luksuznem letovišču spodkopavajo EU, pri čemer se opirajo na populistična gesla proti imigraciji in izgubljanju delovnih mest, kar se menda dogaja zaradi prevelikega priliva tujcev, ter o identiteti, ki se jo ogroža, ko se preveč popušča v škodo suverenosti. Vendar se tista globlja povezava med britanskim kaosom in avstrijsko politično krizo skriva v propadajočih imperijih, ki nikakor ne morejo razumeti tega, da je bila naša Unija večinoma narejena zato, da bi Evropo dokončno potegnila iz obdobja kolonializma. Oziroma, povedano z drugimi besedami, da bi prav nekdanje imperialne sile spremenila v moderne, odprte in strpne države.
Ko je Vasco da Gama plul okoli skrajnega južnega dela Afrike, da bi našel pot proti Vzhodu, so on in njegovih 170 morjeplovcev (ki so bili – po nekakšnem ironičnem naključju – v glavnem kriminalci, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni) vedeli samo eno stvar: če ne bodo odprli vrat velikega sveta, bo evropska civilizacija obsojena na propad (kriminalci pa na umazane zaporniške celice). In nato so Portugalci, Španci, Nizozemci, Britanci in Francozi osvajali tuja ozemlja. Indijci in Kitajci, da pri tem sploh ne omenjamo drugih civilizacij (in če pred mongolskim Džingiskanom zamižimo na eno oko), niso nikoli osvajali Evrope. Zdaj smo dosegli točko, na kateri bi se morale civilizacije opirati na svoboden in odprt svet, ne pa na moč imperija, da si nekoga pokori, prilasti in nekaj vsiljuje. Ali pa?
Dolgi pohod
»Tu smo na točki, s katere se je začel 'dolgi pohod', in to zato, da bi se spomnili časov, ko se je Rdeča armada odpravila na svojo pot. Mi se bomo zdaj podali na nov 'dolgi pohod' in moramo vse začeti od začetka!« Kitajski predsednik
Xi Jinping je to izjavil v ponedeljek, in to prav v trenutku, ko je Google napovedal, da bodo Huaweiu ukinili licenco za uporabo androida na njegovih mobilnih telefonih. Kaj se bo zgodilo s Huaweiem, prepovedmi in carinami, bomo šele videli, je pa Xi svoje sporočilo z razlogom poslal iz pokrajine Jiangxi, od koder se je komunistična vojska leta 1934 odpravila na pot, ko se je umikala pod pritiski Kvomintanga. Pred spomenikom v mestu Yudu je ob Xiju stal tudi glavni trgovinski pogajalec Liu He, tako da ni bilo nikakršnega dvoma o kakšnem »novem dolgem pohodu«, govori kitajski voditelj.
Kaj se bo zgodilo s Huaweiem, prepovedmi in carinami, bomo šele videli. FOTO: Fred Dufour/AFP
Pravzaprav je bilo že slutiti, da bo kitajsko-ameriška trgovinska vojna bolj podobna »dolgemu pohodu« kot izbruhu vulkana. Xijevo sporočilo je bilo jasno vsakomur, ki koliko toliko pozna zgodovino in ki ve, kako se je leta 1949 končala državljanska vojna. Čeprav so bili poraženi in na videz nedorasli kvomintanški sili, so komunisti na koncu kljub vsemu zmagali. Tako bo tudi tokrat, je hotel reči Xi.
Je pa kitajski predsednik nekaj dni prej poslal Ameriki, pa tudi Evropi, še eno sporočilo. Na konferenci o dialogu med azijskimi civilizacijami, ki je vse od torka potekala v Pekingu, je spomnil, da je kitajska civilizacija »odprt sistem, oblikovan s pomočjo stalnega izmenjevanja in vzajemnega učenja z drugimi civilizacijami«. In vsakič, ko se začne pogovor o evropskih kolonizatorjih in misijonarjih, Kitajci radi poudarijo primer jezuita
Mattea Riccija, ki je najprej dodobra spoznal Kitajsko, preden je leta 1601 prišel na cesarski dvor in nato tam preživel naslednjih devet let. Kitajcem je posredoval številna evropska znanja iz kartografije, matematike in astronomije, hkrati pa se je od njih tudi sam učil o konfucijanstvu in umetnosti. Da bi lahko Kitajcem ponudil katoliško vero, se je moral najprej dobro naučiti njihovega jezika in filozofskih opredelitev. In medtem ko se svet počasi seli v post globalizacijsko obdobje, v katerem se Zahod vse bolj boji tehnološkega imperializma vse močnejše Kitajske in kolonizatorske moči njenega kapitala, se spomnimo najpomembnejšega sporočila Mattea Riccija: da je civilizacija srečanje različnih znanj, veroizpovedi in opredelitev. Vse drugo je miselno močvirje za velikim zidom.
Demokracija mavričnih barv
Tajvan je v petek postal prva – in za zdaj edina – azijska država, v kateri so legalizirali istospolne poroke. Začetek veljavnosti tega dolgo pričakovanega zakona so zaznamovali s poroko več sto gejev in lezbijk. Po 33 letih poskusov, da bi iz pojma »zakonske skupnosti« črtali spolne omejitve, je otok postal nov svetilnik azijskih teženj po modernizaciji.
Tajvan je dokazal, da je ena najzrelejših demokracij na azijski celini, in pred vse nas je vrgel izziv v obliki vprašanja: je mogoče stopnjo civiliziranosti družbe meriti z odprtostjo do različnosti in pripravljenostjo na enakopravnost mavričnih barv? A vrnimo se k evropskim kolonizatorjem: ko so prihajali v Azijo v prepričanju, da ji prinašajo civilizacijski napredek, očitno niso bili pripravljeni razumeti, da so imeli prav ti narodi popolnejše civilizacije od civilizacije osvajalcev.
Med 71 državami, v katerih so homoseksualni odnosi še vedno kaznivi, je 38 nekdanjih britanskih kolonij ali protektoratov, zakone, ki z različnimi kaznimi grozijo homoseksualcem, pa so te države podedovale od Velike Britanije. Samo toliko, da se ve.
Srečanje imperatorjev
Srečanje imperatorjev
Ameriški predsednik
Donald Trump in prva dama
Melania sta v soboto prispela v Tokio. V ponedeljek bosta prvi državniški par iz tujine, ki se bo sestal z novim japonskim cesarjem Naruhitom in njegovo cesarico Masako, odkar se je 1. maja začelo obdobje Reiva.
Ameriški predsednik Donald Trump je v soboto prispel v Tokio. FOTO: Carlos Barria/Reuters
Trumpovi pogovori s premierom
Šinzom Abejem bodo, seveda, pomembnejši od srečanja s cesarjem, a je treba biti kljub temu pozoren na protokolarno avdienco v cesarski palači. Na Japonskem so povojni monarhi – prejšnji cesar Akihito in njegov sin Naruhito – postali zagovorniki pacifizma, ženske enakopravnosti in moderne družbe, medtem ko so premieri – predvsem Abe – tisti, ki pehajo državo (naprej ali nazaj?) v militarizem in mačistično tradicijo.
Medtem ko bosta Trump in Naruhito pila čaj, bi se lahko vprašali, ali sta to sodobna imperatorja? Kdo je današnji Vasco da Gama in katere nove svetove še lahko odkrije? In, kar je najpomembneje, je danes iskanje novih poti in trgov zgolj uvod v osvajanja in kolonializem?
Komentarji