Wilders je vodenje vlade žrtvoval za višji cilj

Prvak nizozemske skrajno desne stranke za svobodo (PVV) Geert Wilders je po štirih mesecih koalicijskih pogajanj spoznal, da mu ne bo uspelo postati premier oziroma oblikovati vlade, kljub temu da je njegova stranka na lanskih parlamentarnih volitvah osvojila največje število glasov. Vidno razočarani populist seveda ne bo ostal povsem praznih rok. Stranka PVV bo z njegovim umikom v poslanske klopi zdaj lahko postala del vladajoče koalicije in v njej igrala pomembno vlogo.

»To se ne bi smelo zgoditi v demokraciji,« je Wilders potožil nad svojo samoizločitvijo iz tekme za naslednjega nizozemskega predsednika vlade, neuspeh pa poskušal prikazati kot posledico dvojnih meril oziroma krivičnosti sistema, ki je naravnan po meri etabliranih strank. »Predstavljajte si, da bi [Mark] Rutte zmagal na volitvah, stranke pa bi želele, da nekdo drug postane premier,« je vztrajal Wilders.

Wildersova strma pot na oblast

Tako kot v večini drugih parlamentarnih demokracij je tudi na Nizozemskem ustaljena praksa, da zmagovalci volitev prvi izberejo mandatarja in tudi poskušajo oblikovati vlado. PVV v tem pogledu ni bila nikakršna izjema, in vendar to ni pomenilo, da bo s svojim kandidatom za premiera avtomatično prepričala druge stranke, da z njo sestavijo koalicijo.

Wildersu je svojo absolutno podporo v pogajanjih namenilo zgolj Gibanje kmetov in državljanov (BBB), ki je na novembrskih volitvah postalo šesta največja stranka v parlamentu. Tako v tretjeuvrščeni liberalni Ljudski stranki za svobodo in demokracijo (VVD) kot v četrtouvrščeni desnosredinski stranki Nova družbena pogodba (NSC) so vztrajali, da bodo s PVV sodelovali le, če bo vlado vodil drug kandidat.

»Ključno vprašanje za zdaj je, kdo bo predsednik vlade,« je pojasnil Schout. »Domnevamo, da bo imel pri tem glavno besedo Wilders, vseeno pa morajo preostale stranke v koaliciji podpreti kandidata.« FOTO: Bart Maat/AFP

Možnosti, da bi se vladi z Wildersom na čelu pridružila katera od teh strank, je bila po oceni višjega raziskovalca Adriaana Schouta z inštituta Clingendael vseskozi majhna. »Wilders ima dolgo zgodovino v nizozemski politiki in svoja stališča je ostro zagovarjal. Jedro teh stališč, povezanih z njegovimi protiislamskimi pogledi, je bilo v nasprotju z našo ustavo in je v naši družbi zelo sporno,« je Schout pojasnil za Delo.

Na poti k zelo drugačni vladi

Svojih pomanjkljivosti se najbrž zaveda tudi sam prvak PVV kot tudi dejstva, da lahko z umikom v ozadje še vedno ohrani močan vpliv v najverjetnejši prihodnji koaliciji.

Iz poročanja nizozemskih medijev je razvidno, da utegne biti prihodnja vlada tudi v sami sestavi drugačna od tistih, ki jih je bila Nizozemska vajena pod odhajajočim premierom Markom Ruttejem. V njej menda ne bodo sodelovali prvaki koalicijskih partneric, ampak naj bi ministrske položaje prepustili svojim strankarskim kolegom oziroma zunanjim strokovnjakom. »Ključno vprašanje za zdaj je, kdo bo predsednik vlade,« je pojasnil Schout. »Domnevamo, da bo imel pri tem glavno besedo Wilders, vseeno pa morajo preostale stranke v koaliciji podpreti kandidata. Menda bo kandidat desnice sprejemljiv za vse štiri stranke.«

Šokantni izid nizozemskih volitev odpira večno dilemo

Od prihodnjega premiera oziroma od njegove prepoznavnosti ter izkušenosti bo navsezadnje odvisna tudi stabilnost nove vlade, ki bo že v osnovi predstavljala izziv, verjame sogovornik. Vse kaže, da bodo stranke na koncu sklenile omejeno koalicijsko pogodbo, kar pomeni, da se bodo pri sprejemanju nekaterih zakonov morale zanašati na podporo zunaj koalicijskih vrst. »Slabost te vrste vlade je, da od strank zahteva malo discipline,« je opozoril Schout.