Vsi so razmišljali o vojni, toda nihče ni predvidel tiste, ki so jo dobili

Z jutrišnjim srečanjem predsednikov Emmanuela Macrona in Frank-Walterja Steinmeierja v strasbourški katedrali bosta Francija in Nemčija ob glasbi Debussyja in Beethovna zaznamovali stoto obletnico konca prve svetovne vojne. Na dan odložitve orožja 11. novembra bo nemški predsednik prvič odpotoval na slovesnosti v Veliko Britanijo. Toda rast nacionalizmov v Evropi in svetu vzbuja dvome o tem, da smo se naučili vseh lekcij ­velike vojne.

Na eni izmed berlinskih razstav o prvi svetovni vojni smo lahko videli bele rokavice, ki jih je vojak Gottlob Lieb vzel s seboj na fronto v prepričanju, da jih bo kmalu potreboval za zmagoslaven marš skozi Pariz. Namesto tega se danes spominjamo desetin milijonov padlih v več kot štiriletnih krvavih spopadih v Evropi, Afriki, na Bližnjem vzhodu, Aziji in drugod, med posrednimi posledicami prve totalne vojne v človeški zgodovini je tudi več žrtev španske gripe. »Willy« in »Nicky«, kot sta se v telegramih pred izbruhom spopadov imenovala bratranca, nemški cesar Viljem II. in ruski car Nikolaj II., skupaj z britanskim sorodnikom »Georgiejem« (Jurij V.) najbrž nista predvidela obračuna z lastnima vladavinama, razpada avstro-ogrskega in otomanskega imperija ter za povrhu še oktobrske revolucije, ki je zapečatila ideološke vojne druge polovice 20. stoletja.

 

Viljem II. je Dunaju res zagotovil pomoč pri ultimatu Srbiji zaradi uboja prestolonaslednika Franca Ferdinanda, a je potem kot po navadi odplul proti Severnemu rtu. Zgodovinarji opozarjajo, da so se velesile že leta pred tem priprav­ljale na nove vojne. Nemško-francoska kriza zaradi Maroka je leta 1911 spomnila na globoke zamere po pruski zmagi nad Francijo 1871, balkanski vojni 1912 in 1913 pa na propadanje turškega cesarstva ter s tem povezane možnosti za nove »prostore pod soncem«. V cesarskem Berlinu so kot grožnjo svoji vojaški moči videli tudi hitro oboroževanje Rusije ter krepitev britanske mornarice in se bali za svoj Schlieffnov načrt, ki je v primeru vojne pred napadom na Rusijo predvideval hiter obračun s Francijo. General Helmuth von Moltke je svojemu cesarju še pred atentatom Gavrila Principa priporočil vojno raje prej kot pozneje.
 

Družbene spremembe kot uvod v morijo

»Vsi so razmišljali o vojni, a ne o tisti, ki so jo dejansko dobili,« je poudaril zgodovinar Gerd Krumeich.­ Evropska vladajoča aristokracija se je vedno poročala med seboj in potem kljub temu bojevala, če se ji je to zdelo primerno, a so pred prvo svetovno vojno v Evropi bile številne globoke družbene spremembe. Stari režimi so marsikje prevladali nad poskusi političnega osvobajanja, po prusko-francoski vojni, ki so jo še bojevali poklicni vojaki, pa so velesile uvedle splošno vojaško obveznost. Ker so vojaški tehnološki izumi sinove in može spremenili v topovsko hrano ali žrtve kemičnega orožja, je prva svetovna vojna prizadela široko prebivalstvo.

Tudi tako katastrofalna morija ni za vedno končala oboroženih spopadov, kot so po njej upali mnogi, ampak se je le dve desetletji pozneje začela še druga svetovna vojna. Kaj to uči za današnji čas? Države kot Poljska ali Grčija še vedno nočejo pokopati upanja na stotine milijard evrov nemških vojnih odškodnin, čeprav je najbrž prav velikodušno obravnavanje Nemčije s strani zahodnih zaveznikov in zlasti ZDA, povezano z denacifikacijo, po drugi svetovni vojni preprečilo »weimarski sindrom«, kakršen je po prvi privedel na oblast Adolfa Hitlerja. Novi nacionalisti zmagujejo tudi marsikje drugje in v državah, kot so ZDA, Italija, Madžarska, Rusija ali Kitajska, očitno verjamejo, da bodo lahko tudi izključujoče nacionalne cilje uveljavili brez velikih zaostritev z drugimi državami, ki imajo podobne namene.

​

Lekcija vojn 20. stoletja

Ponovno razglašanje nacionalističnih ciljev vzbuja skrb, ker smo tudi danes priča tektonskim družbenim in gospodarskim spremembam, tako kot so jih ob koncu 19. in začetku 20. stoletja doživljale nekatere evropske države. Hiter gospodarski in tehnološki razvoj Nemčije ni dosegel kmečkega prebivalstva, ki ga je hudo zdelala ameriška konkurenca. Sistemi socialnega zavarovanja še iz Bismarckovih časov so mnogim olajšali stisko, a hkrati ohranili aristokratski status quo ter preprečili modernizacijo družbe. »Pomanjkanje strukturnih sprememb je ustvarilo protestni potencial poražencev modernizacije, voljno klientelo radikalnih strank,« je opozoril zgodovinar Albrecht Ritschl.

Tudi današnji nacionalizem poganjajo tako imenovane žrtve globalizacije, čeprav številni ekonomisti dvomijo o vračanju nacio­nalne proizvodnje pri proizvodih od jekla do avtomobilov v času, ko se vse večja vrednost preliva v storitve. Del javnosti ignorira tudi velikanske dosežke pri obračunavanju z absolutno revščino in razvoju velikih območij na svetu. Ena izmed velikih lekcij vojn 20. stoletja je, da v času družbenih prelomov stari vzorci ne delujejo več, ampak je treba zbrati pogum za nove – danes za produktivni in osebnostni potencial vseh in zlasti tistih, ki bi lahko razstreljevali ­temelje sodobnih družb.