Vodenje Pakistana prevzema nekdanji zvezdnik kriketa

Čeprav končnih rezultatov pakistanskih parlamentarnih volitev še ni, je že jasno, da je veliki zmagovalec Imran Kan, nekoč eden najboljših igralcev kriketa na svetu in populistični voditelj stranke PTI (Tehreek-i-Insaf). Kanova stranka je osvojila nekaj manj kot 50 odstotkov glasov in bo po vsej verjetnosti morala poiskati koalicijskega partnerja.

Volitev se je udeležilo nekaj manj kot 55 odstotkov izmed 106 milijonov registriranih volivcev in volivk. Težko pričakovane parlamentarne volitve so potekale v izjemno napetem ozračju. V dneh pred volitvami je po državi, ki je od leta 2001 in začetka ameriško-koalicijske okupacije Afganistana marsikje v vojnem stanju, odjeknilo več samomorilskih napadov. Najhuje je bilo v obmejni provinci Balučistan, kjer je bilo v dveh napadih ubitih 180 ljudi. Pakistanske – odhajajoče – oblasti so na volilni dan na ulice poslale dodatnih 370.000 policistov in vojakov. Volišča, kjer je vseeno prihajalo do (številnih) incidentov, je tako varovalo kar 800.000 pripadnikov varnostnih sil.

200 milijonov Pakistancev in Pakistank – na volilnih listah je bilo skupno 12.500 kandidatov, od tega le 171 žensk – je v četrtkovih zgodnjih jutranjih urah v veliki napetosti pričakovalo objavo prvih uradnih rezultatov s strani državne volilne komisije, a teh ni bilo. Vedno bolj živčni so bili tako volivci kot voditelji političnih strank, ki so se – premnoge zgodovinske lekcije – ustrašili, da se pripravlja velika volilna prevara. Medtem so se že pojavile zgodbe o nasilnem zavračanju ljudi z volišč, skrivnem polnjenju volilnih skrinj, policijskem in vojaškem nasilju, intenzivnem delovanju varnostno-obveščevalnih služb, poneverbah, množičnem kršenju človekovih pravic, … Iz pakistanske volilne komisije so neprepričljivo sporočili, da so jim jo zagodli računalniki.
 

Populizem in ideološka shizofrenija

Neuradni rezultati kažejo, da bo Kanova PTI v 272-članskem pakistanskem parlamentu imela najmanj 113 poslancev. Za sestavo vlade se bo moral povezati z eno ali, najverjetneje, dvema manjšima strankama in nekaj neodvisnimi kandidati. Imran Kan, 65-letni bodoči predsednik pakistanske vlade, ki je državno reprezentanco leta 1992 popeljal do naslova svetovne prvakinje v kriketu, nacionalnem športu, in tako postal ikona za vse večne čase, je v politiko vstopil že leta 1996, a njegova pot do oblasti je bila dolga in polna zdrsov. Šele ko se je tesneje povezal s pakistansko vojsko, državo v državi, in varnostno-obveščevalnimi službami z zloglasno ISI na čelu, so se mu začela odpirati vrata proti pisarni predsednika vlade. Toda dokončno pot na oblast je Kanu in njegovi stranki, ki shizofreno niha med Zahodom in skrajno konservativnostjo, dejansko pa predstavlja le prazno populistično lupino, ki jo lahko kadarkoli zapolnijo »trenutni interesi«, omogočila velika korupcijska afera odhajajočega predsednika vlade Navaza Šarifa, voditelja Pakistanske muslimanske lige – N (PML-N). Šarif se je skupaj s svojimi ožjimi sorodniki znašel v osrčju Panamskih dokumentov (2015), ki so dokazali obstoj številnih računov in nepremičnin v karibskih davčnih oazah. Šarif je bil po hitrem postopku obsojen na desetletno zaporno kazen, njegovi najtrdovratnejši sledilci pa so v padcu svojega voditelja »prepoznali« teorijo zarote – v skupni režiji pakistanskega sodstva , vojske in medijev. Vodilni ljudje Šarifove stranke – ta je, kot kaže, osvojila drugo najvišje število poslanskih sedežev (68), so sredine parlamentarne volitve že razglasile za veliko prevaro. »Pravica milijonov ljudi, ki so odšli na volitve, je bila ponižana. Naš demokratičen proces je bil porinjen desetletja nazaj,« so včeraj sporočili iz PML-N.

Kan se je v predvolilni kampanji osredotočil na gospodarske teme in – bolj neposredno kot kdorkoli doslej – nagovoril urbano in izobraženo mladino. A njegova stranka je, med drugim, darovala denar podružnici pakistanskih talibov in se tesno povezala s številnimi verskimi voditelji. Kan, ki je dolga leta živel v Londonu, je slovel po uživaškem življenjskem slogu, je – »osvobojen« kakršne koli vsebine in gnan z neustavljivo voljo po dominaciji – preprosto klasičen politik današnjega časa.