Namen je menda dober: ker staro ne deluje več, je treba preiti v »sistem, ki bo preprostejši in pravičnejši za vse«. Zato so se macronisti odločili, da bodo izpeljali pokojninsko reformo, pri čemer so manj premočrtni, kot jim očitajo nasprotniki, saj z njo previdno odlašajo in so pragmatično odprli javno debato. Počez skepse vseeno ni malo, češ, novosti, ki jih hočejo v celoti uvesti do leta 2025, ne bodo civilizacijsko dobrodejne.


Macronizmu gotovo ni mogoče očitati nedoslednosti. Predsednik Emmanuel Macron je že med predvolilno kampanjo napovedal, da bo s temeljitimi reformami prevetril Francijo ter tako poskrbel tudi za univerzalni pokojninski sistem in naredil konec 42 režimom, specifičnim in avtonomnim po profesijah, kolikor jih obstaja sedaj. Francija naj bi prešla na točkovni sistem, po katerem, zapisano poenostavljeno, »vsak vplačani evro prinaša enake pravice, ne glede na to, kdaj je bil vplačan, in ne glede na status tistega, ki ga je vplačal«. Čeprav je še veliko odprtega in naj ne bi posegli v višino sedanjih pokojnin, niti močno premaknili starostne meje (z aktualnih 62 na 63, morda 64 let), je tema nadvse občutljiva, zato: medtem ko francoska vlada previdno pripravlja pokojninsko reformo, Francozi čedalje glasneje napovedujejo ulico.



Da bi bilo socialnega vznemirjanja čim manj, se je vlada odločila za pogajanja (do decembra) s socialnimi partnerji, v duhu nedavne nacionalne razprave, ki so jo odprli zaradi gibanja rumenih jopičev, pa bodo do konca leta potekala tudi trimesečna državljanska posvetovanja; organizirajo jih tako na javnih srečanjih kakor na spletnih platformah. Naj vladajoča politika še tako vnaprej pomirja – češ, spremembe ne bodo drastično takojšnje, ampak jih bodo od leta 2025 vpeljevali zlagoma, tudi petnajst let in skozi alternativne scenarije z zamikom, polno pa da bo zadela šele generacijo, rojeno leta 1963 – so v sindikalnih centralah javnih prevoznikov RATP v pariški regiji in nacionalne železnice SNCF za 5. december napovedali »neomejeno stavko«. Kot opozarjajo, bodo branili dosedanji režim upokojevanja.

Skoraj polovica Francozov je proti

Potem ko so macronisti napovedali spremembe pri upokojevanju že ob nastopu mandata – septembra 2017 je bil za visokega komisarja za reformo imenovan Jean-Paul Delevoye, čigar naloga je poskrbeti za glavne zakonske smernice in odpraviti občutek »nepravičnosti med Francozi« – vlada nekako ves čas odlaša s potezo. Pričakovati jo je bilo že sredi lanskega leta, ko pa je Delevoye julija letos končno predstavil priporočila za nov zakonski predlog, so za mejnik, ko naj bi o njem glasovali v narodni skupščini, postavili poletje 2020.



Sem in tja »tipanja« javnomnenjskega razpoloženja je medtem precej, a če se Delevoye javno zavzema za polno starostno upokojevanje pri 64 letih, je predsednik Macron, med drugim, že izjavil, da se bo treba o delovni dobi sporazumeti s socialnimi partnerji, kakor bo nujno poskrbeti, da ne bodo imeli v nobenem poklicu občutka, da so kaznovani, denimo bolnišnično osebje, kot so negovalke, medicinske sestre in tehniki. Kljub obljubam, da bo enoten sistem po točkah boljša in ne slabša rešitev, kajti razlik med poklici ter zasebnim in javnim sektorjem ne bo več, po nedavni raziskavi Elabe za Les Echos skoraj vsak drugi Francoz (oziroma 47 odstotkov) nasprotuje reformi, medtem ko ji je naklonjenih le 29 odstotkov. Nasprotovanja in zadržkov je iz meseca v mesec več (iz oktobra v november za štiri odstotke) ter posebno med delovno aktivnimi od 25. do 49. leta starosti.

Več ko je politično-medijskih besed in bližje ko je ukrep, več je med ljudmi nervoznega strahu pred neznanim. Kar pa zadeva stališče socialnih partnerjev do priporočil Jean-Paula Delevoya: ti so precej razdeljeni. Medtem ko so v sindikatih po večini kritični, čeprav ne vsi, so delodajalci na splošno reformi naklonjeni, a čakajo na dopolnilna in natančnejša pojasnila.

 

Revolucija v besedah in dejanjih

Emmanuel Macron je predvolilno napisal knjigo Revolucija in ekonomsko-socialni prevrat napovedal tudi v praksi. V dobro mu je šteti, da pri tem posluša tudi ulico – in jo je povabil k razpravi. Čedalje glasnejša, kot je, mu niti ne preostane drugega, kakor da jo tudi sliši.