Šola kot središče političnega in še zadnja trdnjava nacionalnega ... po francosko

Svet je preveč nerazvozljivo zapleten, da bi se lahko po (de)kolonialistični tragiki 20. stoletja počez zmerjali za krive kolonialiste in dobre nekolonialiste: zato ker ni še nikomur na svetu uspelo dolgoročno zgledno postaviti moralpolitike nad realpolitiko in ker najbrž ni »malega«, ki ne bi vsaj sanjal o tem, da bi se vedel kot »veliki«. Cinične registre, ki zapirajo duha, velja izklopiti, tudi ko, recimo, razlagamo o tem, kako Francija razpreda po svetu svoj izobraževalni sistem.

Vendarle gre predvsem za sodelovanje, pravi Pierre-François Mourier, direktor France Éducation international (FEI), do pred kratkim poimenovanega Mednarodni center za pedagoške študije (Centre international d’études pédagogiques, Ciep), ki ga pri nas poznamo še iz obdobja 2012–2016, ko je bil veleposlanik Francije v Sloveniji.

Privzdignjeno kot pri kralju in plemeniti nekoč

Ker ima FEI oziroma Ciep, kot je še močno staro poimenovanje, v Sèvresu blizu Pariza monarhično preteklost, se je mogoče pošaliti in Mouriera nasloviti kar s kraljem. »Ah, ne,« se zasmeje, češ, »verjamem v republiko«, le »ta zgradba [v njej službuje in domuje] ima zanimivo zgodovino«. Sega v sredino 18. stoletja, v čas Ludvika XV. in njegove metrese, mecenke prefinjenega duha madame de Pompadour, ki je pri vladarju dosegla, da je dal leta 1756 nedaleč od Pariza in z druge strani od Versaillesa postaviti nacionalno manufakturo porcelana. »V tistem času je bila Prusija izjemno tehnološko napredna na tem področju, znana pruska modra pa je tako močno vznemirjala francoskega kralja in ministre, da so na misijo poslali vohuna. Ko mu je uspelo razvozlati skrivnost barve in domov prinesti recept, se je suveren odločil, da bo postavil nacionalno delavnico. Zato pa zdaj ne govorimo več o pruski, ampak o sevreški modri.« Seveda nihče ne reče, da so jo Francozi prevzeli od Nemcev, na tem svetu znanja vendarle nihče ne krade na glas ...

V veličastni zgradbi (v njenem levem krilu, kjer so bili nekoč zasebni apartmaji Ludvika XV., »kolikor je pač bil tukaj«, je zdaj dom Mourierove družine) so znameniti porcelan izdelovali vse do leta 1876, pozneje od leta 1881 do 1940. so bili v njej prostori prestižne dekliške École normale supérieure – kamor je hodila, denimo, Simone de Beauvoir in kjer je fiziko predavala, recimo, Marie Skłodowska-Curie –, že vse od leta 1945 pa je znana kot sedež Mednarodnega centra za pedagoške študije (Centre international d’études pédagogiques, Ciep). Fino okolje preteklosti se zdi karseda primerno za izborno početje sedanjosti in prihodnosti.

A ne zataknimo se v davnih časih, čeprav so bili zanimivi in so se, kot pričajo dokumenti in poudarja Mourier, pokazali za plemenite: »Ciep je leta 1945 ustanovil Gustave Monod, direktor kabineta tedanjega ministra za izobraževanje. Ta izjemen človek, ki je v prvi vojni izgubil nogo, je na začetku druge svetovne vojne deloval kot generalni inšpektor za izobraževanje na pariškem območju. Bil je edini generalni inšpektor, ki je odstopil, zato ker je nasprotoval protijudovskim ukrepom v šoli.« Odstop ni bil lahka odločitev, nikoli ni, saj »je izgubil vse in se je potem pridružil uporniškemu gibanju, po vojni pa bil imenovan za direktorja ministrovega kabineta. Ker so se francoske šolske elite precej kolaborantsko onečastile, je povojno poskrbel za osnovanje mednarodne inštitucije, v kateri je bilo prvo vodilo dialog med narodi, sodelovanje v izobraževanju.« Na noge je postavil Ciep.

Nespremenjeno vodilo

Smer – mednarodno sodelovanje – je še danes ista, Francija se na področju izobraževanja povezuje s »skoraj vsemi državami na svetu, kar s 171«. A ni njen cilj, kot razlaga Mourier, »vsiljevati naš izobraževalni model drugim, ampak ga želimo bogatiti z obeh strani, z domače in tuje, pa naj bo to v razvitih državah ali državah v razvoju«. In kaj to pomeni v praksi in kako korenito so se pristopi preobražali skozi čas, od kolonizacije do dekolonizacije, še postkolonializma? »Seveda se je marsikaj spremenilo, kajti od leta 1945 pa do začetka 60. let je bila Francija kolonialni imperij, zato so države, ki so bile del njega – večinoma so bile to afriške države –, sledile francoskemu modelu. Monod se je zavedal, da lahko samo tako napredujejo in so tega tudi vredne, njegovo videnje je bilo humanistično, čeprav v okviru kolonizacije.« Po sporazumih iz Éviana, ki jih je uradni Pariz leta 1962 sklenil z Alžirijo, in po dekolonizaciji v, kot pravijo Francozi, črni Afriki pa so se razmerja spremenila in pristopi prav tako. »Odtlej ne sodelujemo več z entitetami, ki so del nas, ampak z neodvisnimi državami. Ne ponujamo svojega modela drugim, ampak je logika obrnjena: odgovarjamo na povpraševanje suverenih držav.«



Ni nepomembno, da so mnoge med nekdanjimi kolonijami – pa naj gre za Magreb ali za frankofonske podsaharske države – samo prekopirale francoski izobraževalni sistem. »Zato pa imajo danes v vseh magrebskih državah, denimo, generalne inšpektorje, v večini frankofonskih držav pa tako imenovane normalne šole, v katerih izobražujejo učitelje, tako kot smo jih nekdaj mi ... A čeprav ni malo podobnosti, se prakse močno razlikujejo od družbe do družbe in potrebe tudi.« Sploh pa je ključno povedati, da se Ciep prijavlja na projekte, ki jih razpisujejo in financirajo svetovne inštitucije – Francoska razvojna agencija, Svetovna banka, evropska komisija, Unicef, Unesco, Mednarodna organizacija za frankofonijo –, in jih uspešno dobiva in vodi v različnih državah. »Tesno sodelujemo z vsako državo, kjer delamo, resnično povsod je tako, saj ne gre samo za prenos, ampak za pravo dialektiko.« Ali drugače: kolonialne mentalitete ni več, »ne, res je ni«. Bila bi »moralno sporna, sploh pa ne bi delovala«, kajti vse te države so suverene, imajo svoje elite, naj bodo politične ali strokovne ali birokratske, ljudje so izobraženi, inferiornosti ni«. Pa vendar ...

Drugačna strašna kolonizacija

Morda je vtis napačen, a pavšalno se zdi, da je Francija – inštitucionalno – pustila v svojih nekdanjih kolonijah precej močnejšo sled, najsi v dobrem ali slabem, kot, denimo, Portugalska. Morda je tako zato, ker Francozi, kot pritrjuje Mourier, »težimo k univerzalnosti. Ne rečem, da smo jo sposobni doseči, a k njej smo gotovo usmerjeni. Čeravno je bil kolonializem strašen in je takšna tudi njegova bilanca, objektivno drži, da so upravniki francoskih kolonij želeli dvigniti izobrazbeno raven lokalnega prebivalstva, medtem ko Angležev to ni zanimalo in Portugalcev prav tako ne. Nikakor ne trdim, da je bila francoska kolonizacija boljša od drugih, ne, bila je odvratna, pravim le, da so v Alžiriji ali v Senegalu lokalne elite, recimo [politik in pesnik] Léopold Sédar Senghor, v otroštvu hodile v iste šole kot otroci francoskih staršev.«



V tej zgodbi o izobraževanju je posebno, kajti politično karseda zapleteno poglavje le Alžirija, saj so bili Francozi z njo v vojni, medtem ko se z drugimi državami niso bojevali, »ne s Tunizijo ne v podsaharski Afriki, zato smo tudi po dekolonizaciji z njimi sodelovali naravno naprej«, in to še vedno počnejo. »V Senegalu, denimo, se počutimo precej domače, tudi refleksi so podobni, kajti številni ministri so deloma francoskih korenin, pogosto imajo dvojno državljanstvo, mnogi so študirali v Franciji ...« Povezave so močne in »Francija gotovo naprej prispeva k oblikovanju afriških elit«, kar pa ne pomeni, da deluje na že »osvojenem ozemlju«. Saj vemo, da je novi »svet ultrakonkurenčen« in da prav tako veliki izobraževalni sistemi, z vsemi prednostmi in slabostmi, tekmujejo med seboj. A če se na področju sodelovanja v izobraževanju ne prerivajo ravno Britanci ​– te, kot razlaga Mourier, bolj zanima ekonomsko spletanje vezi – in še manj Portugalci, o katerih se zdi, da so, grobo zapisano, kot nekdanji kolonialisti zakockali domala vse, so poudarjeno močni Kanadčani pa Španci, tudi Nemci in zmeraj bolj še Kitajci. Kaj ni tako, da se teh zadnjih že skorajda na glas »bojimo«? Upravičeno tudi v šolstvu?

»Poudariti kaže, da Kitajci vsaj za zdaj ne težijo toliko k temu, da bi se čim več Afričanov, recimo, učilo kitajskega jezika, drugače, Kitajce trenutno vse bolj zanima učenje francoščine«, kar je razvidno iz spričeval, izdanih na Kitajskem o znanju francoskega jezika (DELF in DALF). Sodobni svet je prav tako strašno dinamičen, zato poskušajo Francozi zmeraj več delati v Latinski Ameriki, kjer so bili tradicionalni gospodarji (znanja) Španci, medtem pa se v Afriki izobraževalno vse bolj uveljavljajo Nemci. Povejmo še, da politika, ki jo v sodelovanju z drugimi širijo v Ciepu, zadeva izobraževanje na vseh ravneh, od začetnega (vse bolj že predšolskega) do najvišjega (doktorskega oziroma raziskovalnega nivoja): v prvi vrsti ne gre za poučevanje francoščine, kot se morda zmotno zdi, ampak za postavljanje sistema. Pri tem tekmujejo prav tako s Švicarji, posebno v poklicnem šolanju, še z Belgijci ...

Predvsem politično početje

Tekmovati ni premočna in na tem mestu prevečkrat ponovljena beseda, saj ... kaj ne rečemo radi, da je domala vse politika? In sploh izobraževanje je poudarjeno politično početje. »Šola je v samem središču političnega, o tem sem prepričan,« pravi Mourier in dodaja, da je »morda to celo njegova najplemenitejša oblika,« kajti cilj je »dvigniti izobrazbeno raven prebivalstva in deliti z drugimi skupne vrednote. Zato nimam pri tem, kar počnem, nobenih moralnih zadržkov. Gotovo bi jih imel, če bi bil direktor podjetja, ki prodaja v Afriki, sploh ne nujno orožja, ampak že, na primer, avtomobile. Prespraševal bi se, ali je to primerno, koliko jih izkoriščamo ...« Kot direktor pa verjame, da »delamo za dobro vseh. Ni zmagovalcev in poražencev, ampak pridobimo vsi: najprej države, ki dvigujejo nivo izobraženosti, in bolje je prav tako za nas Evropejce, saj ni mogoče, da bi v prihodnje sprejeli milijardo Afričanov. Milijon jih že lahko, saj to smo naredili, čeprav ne brez drame, milijarde pa ne bomo zmogli.« (Po projekcijah naj bi se v Afriki do leta 2050 število prebivalcev podvojilo na 2,5 milijarde.)



»Milijarda novih prišlekov bi pomenila vojno ... Zatorej bomo morali poskrbeti, da se bodo ljudje lahko razvijali doma. In zato bosta v prihodnje ključni predvsem dve bitki: eno bomo bíli proti podnebnim spremembam in drugo za izobrazbo.« Obe bosta strašno dolgi in dragi, v zvezi z denarjem mimogrede povejmo, da so v Ciepu, kjer obrnejo okrog 30 milijonov evrov na leto, zadovoljni, saj se v skoraj 80 odstotkih financirajo sami (izdajanje spričeval po vsem svetu), kar med francoskimi javnimi ustanovami uspeva le velikim muzejem, kot so Louvre, Versailles, Orsay ..., drugim ne. Da pa bi v migrantsko krizo, ki se ne kaže kot odlomek prihodnosti, ampak je (kruta) realnost premikajočega se sodobneža, vnesli vsaj malo človečnosti, se Mourier zavzema za posebna testiranja, s katerimi bi migranti in begunci lahko dokazali svoje diplome. »Prebežniki, ki prečijo Sredozemlje, po večini nimajo s seboj spričeval, ničesar nimajo, zato zdaj v sodelovanju z nekaterimi državami razmišljamo, kako bi lahko ti ljudje brez diplom dokazali, da jih v resnici imajo.« Potem bi se precej lažje integrirali v evropske družbe, vstopili bi na trg dela in zaživeli dostojno, kot je treba. Mourier je, kajpada, realen, zato ve, da je za tako pristopanje k migracijam nujna močna politična podpora, to pa, kot je zadovoljen, ima: »tako v Elizejski palači kot pri ministru za notranje zadeve«.

In kje v zgodbi je morda Slovenija? ​

Balkan je za FEI pomemben, saj vodijo v naši regiji nemalo projektov, o njej pa lahko Mourier reče to, da so balkanski šolski sistemi dobra dediščina Jugoslavije. »Ta je imela, kot je znano, odlične šole. Učitelji so bili izjemno usposobljeni, res v okviru ideologije, a so bili veliki strokovnjaki. S tega vidika dela ni veliko, Balkan je vendarle v Evropi.« Po drugi strani nekateri problemi zbujajo skrb in so še brez odgovora: »Zadevajo učenje o zgodovini, sobivanju in spopadu religij.« Območje je, vemo, pač nemirno ... Kaj tudi sami ne razpredamo o balkanskem sodu smodnika, ki ga na vsake toliko desetletij vedno znova raznese? Pa Slovenija? Naša država je precej neznatna, »razen izdajanja diplom DELF in DALF pri vas ne delamo veliko, a bi lahko bila vaša vloga večja«, je prepričan Mourier. »Saj veste, da imam rad Slovenijo. Že od leta 2012, ko sem prišel k vam kot veleposlanik, pravim, da je prednost za Zahodno Evropo, kajti po eni strani je tudi sama zahodna država, hkrati pa je kulturno naravno povezana z Balkanom. Zlahka si predstavljam, da bi, kakor smo skupaj s Srbijo pripravili program v Severni Makedoniji, s slovenskim ministrstvom za izobraževanje vodili kakšen projekt, recimo, v Bolgariji ali Bosni.«

In kaj konkretno bi lahko naredili skupaj, če bi – to je nujen začetek – kakšna mednarodna inštitucija financirala projekt, recimo, da bi to storila evropska komisija? »Predstavljajmo si, da bi oblasti v Sarajevu želele vključiti v šolski program premisleke o vojni. Slovenci in Francozi bi jim lahko pomagali pri sestavljanju kurikula, predlagali bi pedagoške pristope, delali bi z učitelji, pa tudi z ministrstvom; da bi projekt implementirali še politično.« A priori to nikakor ne pomeni, da bi bil delovni jezik francoščina, ta sploh ni ključna, pa čeprav vemo, da jezik ni le navadno orodje, ampak je mentalitetni ključ, ki nezavedno odpira ..., za katero koli področje (izobraževanja) že gre. Transdisciplinarni, kakršni so, vodijo prav zdaj ogromen projekt v Hondurasu, kjer postavljajo na noge celo strukturo turističnih šol. »Tam je delovni jezik, kajpada, španščina, zato pa delamo v Egiptu, denimo, v arabščini in angleščini. Na območju Bližnjega vzhoda – razen v Siriji, kjer je prenevarno – in v Severni Afriki prav zdaj vodimo skupaj z Unicefom program o, kot pravimo v angleščini, life skills. Vemo, da so tam življenjske veščine še posebej pomembne, saj gre za območje, kjer ni malo travm zaradi vojn, verskih trenj, neenakosti med moškimi in ženskami.« Eksperte pošiljajo – bodisi na kratke misije, večkrat in ponovno, bodisi na dolgoročne misije še marsikam –; nekdo bo šel spomladi za dve leti v Uzbekistan, kjer bo pomagal postavljati na noge univerzo.

Odkupovanje za ogljični odtis

Zanimive so še mnoge tehnikalije, a jih na tem mestu ne bomo nizali, zato pa še zapišimo, da je Pierre-François Mourier svoj triletni mandat začel pred letom dni, enkrat ga bo lahko podaljšal, čeprav zadnja beseda bo ministrova, torej jo bo izrekel Jean-Michel Blanquer, tako kot je bilo njegovo tudi povabilo. »Tri leta je precej kratko obdobje, da bi lahko transformirali tako velik sistem, kakršen je FEI, šest let se zdi dovolj.« V pogodbi, ki jo je sklenil, je zapisanih nemalo ciljev in nalog, ki so jih ob njegovem prihodu dorekli s sodelavci. »Zato pa je v programu veliko socialnega dialoga in ekološke občutljivosti, kolegi so mladi, okolje je precej levičarsko.« In ker hočejo živeti, kar govorijo, so tudi zeleno skrbni, kar pa ne pomeni, kakor so že poskrbeli, le platnenih reklamnih vreč, novih eko oken na stavbi iz 18. stoletja ter popolnega prehoda na bio in lokalno v restavraciji, ampak so se odločili, da si bodo merili tudi ogljični odtis. »Vsi, ne le jaz, ogromno potujemo, to je del posla, nenehno smo po letalih. Seveda ne morem z jadrnico v ZDA ali na Kitajsko kot Greta Thunberg, saj nimam toliko časa. Zato pa želim, da bomo prva javna ustanova v Franciji – nekatera zasebna podjetja to že počnejo –, v kateri bomo prostovoljno vplačevali v poseben sklad in potem s posaditvijo dreves, recimo, kompenzirali za ogljični odtis.« Ne bodo jih sadili sami, ampak ljudje iz sklada, ki pogozduje po svetu, v Amazoniji, Afriki in še kje.



In podobno kakor se zavedajo, da je edina pot preklop na zeleno, je jasno, da bo prihodnost nujno (tudi) digitalna. V FEI razpolagajo z izjemno bazo podatkov, ki zahtevajo najsodobnejše tehnološke pristope, ves izobraževalni sistem kliče po njih. »V nasprotnem se lahko zgodi, da bo izginil, povsod po svetu. Če ne bomo odlični v digitalnih tehnologijah, nacionalnih šolskih sistemov ne bo več.« Povozili da jih bodo zasebni sistemi (Linkedin, Salesforce, Google, Facebook, Apple ...), ki že sedaj ponujajo vedno več storitev na področju certificiranja, nekega dne pa bodo začeli izdajali še diplome. »Toda diploma je orodje nacionalne suverenosti. Država je tista, ki reče, da je ta ali oni lahko zdravnik. Tistega dne, ko mu bodo za doseženo izobrazbo čestitali pri Applu, nas čaka katastrofa, kajti zasebni sektor bi vstopil še v zadnjo trdnjavo, nad katero bedi država. V ZDA se to gotovo lahko zgodi, tam zvezno šolsko ministrstvo ne šteje nič ..., čeprav tveganje je prav tako v obratni smeri: nevarnost je totalitarno digitalno preverjanje znanja po kitajsko, ko je državljan popolnoma prepuščen državi in je v njenih avtomatiziranih rokah. Naši evropski modeli so nekje vmes, zato jih je treba ohraniti.«

Ohranjati evropske šolske sisteme pomeni v resnici negovati znane evropske vrednote, v nasprotnem nas bo neevropska politika – a šola je srce kraljevske politike – potegnila za seboj. Kdove kam. ●