Končno je na francoskem urniku reforma vseh reform: upokojevanje, kakor si ga zamišlja politika predsednika Emmanuela Macrona. Tik preden bo danes točno ob 12. uri premier Édouard Philippe v ekonomskem, socialnem in okoljskem svetu podrobno predstavil pokojninsko reformo, je napetosti ogromno; ne le med hrupno ulico in vladajočo garnituro, ampak tudi med vladno palačo Matignon in predsedniško Elizejsko palačo.



​​Pristojni ministri so na sinočnji delovni večerji menda premislili še zadnje podrobnosti, še prej je ključne opozorilne napotke politiki dala ulica: protestniki so spet preplavili francoska mesta in mnogi ponovno stavkali, čeprav jih je po prvih ocenah bilo manj kot ob (za železničarje, recimo, neomejeni) stavki, ki je Francijo »vrgla s tečajev« prejšnji četrtek.

Nekaj obrisov

Pokojninska reforma po macronistično je zapleten dokument, resda še zdaleč ne dovršen, čeprav ga pripravljajo že dve leti, a je vendarle moteč kot kamenček v čevlju: zato, ker naj bi se 42 posebnih pokojninskih režimov prelilo v enega univerzalnega po točkah (Vsak aktivni da jih bo zbiral vse poklicno življenje, ob nastopu upokojitve pa mu jih bodo prelili v evre.) in bo vsak evro (Kaj pa, če bo močno padla vrednost, zanima prenekatere.) enak za vse, tako za tiste v javnem sektorju kakor za vse druge v zasebni sferi. V Le Mondu so pojasnili, da naj bi ukinili pravilo, po katerem javnim uslužbencem izračunavajo pokojnine na osnovi zadnjih šestih mesecev, zasebnemu sektorju pa na podlagi plač najboljših 25 let.





Medtem ko vlada z reformo, ki naj bi začela veljati leta 2025, obljublja več pravičnosti in solidarnosti, Francozi v njej vnaprej prepoznavajo predvsem več nepravičnosti in še manj občutka za skupno. Mnoge za povrhu bega vprašanje, kako bo politika v vmesnem času uravnovesila javne finance, saj je menda pričakovati primanjkljaj v višini od 8 do kar 17 milijard evrov. Prav tako jim gre v nos, da bo, kot je napovedal premier Philippe, »treba delati dlje«, starostno ne le do 62. leta, ampak najmanj leto, če ne kar dve več, padli naj bi tudi nekateri beneficirani delovni staži. Mnoge za povrhu moti, da simulacije pokojnin niso možne, kajti neznank je za zdaj ogromno, čeprav vlada v isti sapi zagotavlja, da bo polna minimalna pokojnina znašala najmanj 1000 evrov oziroma 85 odstotkov minimalne plače, kar je več kot zdaj, in bi je gotovo lahko bili veseli francoski kmetje.

Kritični Piketty

Francoski ekonomist Thomas Piketty, avtor znamenite knjige Kapital v 21. stoletju in odločni kritik macronistične vizije upokojitve, te dni opozarja na knjižico Pour un nouveau système de retraite, ki jo je že leta 2008 izdal s kolegom Antoinom Boziojem. V njej sta predstavila, kakšno naj bi bilo pravično upokojevanje; ko bi po profesijah upoštevali tudi različno pričakovane življenjske dobe (delavec uživa pokojnino v povprečju deset let, uslužbenec dvajset) in bi po načelu solidarnosti v pokojninsko blagajno progresivno vplačevali vsi in premožnejši še več.



Toda po napovedani reformi naj bi se običajni prispevki (28-odstotni delež od plače) pri tistih, ki zaslužijo več kot 120.000 evrov na leto, znižali kar desetkrat, na 2,8 odstotka. Spet darila za bogate, so besni neredki, prepričani, da macronisti samo še poglabljajo razslojenost, namesto da bi jo odpravljali. Pa so možne drugačne rešitve, po Pikettyju pred dnevi za Le Monde je čas, da končno postanejo predmet javnih razprav. Ker še ni padla zadnja beseda, najbrž ne more biti prepozno; zakon naj bi potrdili poleti prihodnje leto.