Socialni hrup po francosko v času velikega reformatorja Macrona

En dan za stavko in proteste ni dovolj, boj Francozov proti napovedani pokojninski reformi bi lahko bil trdovraten: pri francoskih železnicah SNCF in pariških prevoznikih RATP so ga že podaljšali (do jutri oziroma ponedeljka), še jutri bo deloma moten prav tako letalski promet. Bati se je nasilnosti, zato je med današnjimi protesti samo po ulicah Pariza razporejeno okoli šest tisoč policistov in orožnikov. V bližini Trga republike, denimo, so popoldne imeli nekaj dela s skrajneži, skoraj tisoč ljudi so pregledali v okviru nadzora ... Francozi vzklikajo, da ne bodo pokojninsko klonili, a kako bi šele lahko popustil predsednik Emmanuel Macron.

Pri »zadnjem kilometru«

Medtem ko so Francozi na ulicah, vlada Édouarda Philippa vztraja, da so, kar zadeva vsebino napovedane pokojninske reforme, pri »zadnjem kilometru«, tako rekoč v ciljni ravnini. Predlog zakona naj bi, kakor je brati, dali na mizo do konca prihodnjega tedna. Komaj takrat naj bi bili znani natančnejši obrisi novega »univerzalnega pokojninskega sistema po točkah«, torej nekaj dni po tem, ko se bo visoki komisar za pokojninsko reformo Jean-Paul Delevoye v ponedeljek ali torek sestal s socialnimi partnerji; in vendar je bilo že sedaj na nogah precej Francije.



Po statistiki je danes stavkal vsak drugi učitelj, kar 85 odstotkov železničarjev, manifestirajo vsaj v 30 mestih (Pariz, Toulouse, Le Mans, Grenoble, Marseille, Rennes, Rouen ...), sredi dneva so prešteli več kot 180.000 protestnikov.  Da bi zaradi socialne vznemirjenosti vlada bistveno spremenila vsebino, menda ni pričakovati, tudi ob izbruhu hujšega nasilja ne, so pri Le Mondu citirali neimenovani vir iz vlade.

Veliki reformator

Ni nepomembno, da so po rezultatih javnomnenjske raziskave (za Le Figaro) Francozi tik pred zdajci večinsko, v okrog 70 odstotkih, podprli stavko, češ da je »upravičena«. Prav tako kaže zapisati, da je pokojninski sistem rahlo reformirala še vsaka vlada od leta 2003 naprej, in so se Francozi dvignili vsakič. Zdaj je drugače to, da se hoče predsednik Emmanuel Macron v zgodovino zapisati kot véliki reformator, ki naj bi potegnil francosko družbo iz tridesetletne strukturne zamude, in zato je – v zadnjem letu so bili dokaz rumeni jopiči – bistveno več tudi socialnega hrupa. In vendar po nedavni anketi, ki so jo opravili pri Harris Interactive, okrog 39 odstotkov državljanov pritrjuje predsedniku, zato ker »si upa izpeljati reforme, ki niso priljubljene, a so nujne«. Če mu česa ne morejo očitati, je to nedejavnost.



Predhodniku Françoisu Hollandu so jo metali pod nos, kajpada ne glasno na ulici, pod hollandizmom so socialni protesti skorajda zamrli. Macrona pa bi lahko, kot ni malo medijskega dramatiziranja, stali kariere: če se bo na koncu pod pritiski odločil umakniti pokojninsko reformo, potem je z njegovimi političnimi ambicijami menda konec. Saj kdo pa bi zaupal (sebe) človeku, ki se je vdal. Tega se baje zaveda tudi prvi med Francozi, ki je za zdaj še odločen, da mora naprej spreminjati Francijo, če se hoče leta 2022 vnovič potegovati na predsedniški položaj. Kot so pri Le Mondu citirali Sibeth Ndiaye, vladno predstavnico za stike z javnostjo in nekdanjo svetovalko v Elizeju, verjame, da je trdna odločnost njegova predsedniška vloga in naloga.