V nadaljevanju preberite: 

Je vojna, ki, kakor se je bati, vse bolj drvi iz rusko-ukrajinske v totalno, morda celo jedrsko, lahko prava pot v kolikor toliko znosno prihodnost? Še sploh kdo teži h konsenzualnosti, čeprav je jasno, da bo zaradi ruske morije v Ukrajini nastradal velik del sveta? Ali bodo zaradi geopolitičnih interesov in planetarne bitke za vire žrtvovane nepregledne množice nedolžnih ljudi, ne le Ukrajincev? Kam se je izgubil pacifizem?

Če bi šlo vse po načrtih ruskega predsednika Vladimirja Putina, bi bila, kakor ne manjka analiz, njegova bliskovita vojna v Ukrajini že zdavnaj končana. A če bi se uresničile tudi prve napovedi nekaterih razlagalcev Rusije in ruske vojske, potem bi bila Moskva že zdavnaj poražena, kajti kmalu po napadu na Ukrajino so ruskim oklepnikom, kakor smo lahko poslušali, pred Kijevom v konvoju začele »puščati gume«. Dobre tri mesece pozneje ni videti, da bo vojne – ki jo mnogi v Franciji, denimo filozof Étienne Balibar pred nedavnim za Médiapart, označujejo za »evropsko« – že kmalu konec.

Ruska zastarela vojaška oprema ne odpove, niti ob vsej najsodobnejši, ki jo Ukrajincem solidarnostno pošilja Zahod. Še drugače, če je sprva kazalo, da si demokratični svet želi hitrega miru, je zdaj tragično malo govora o čim hitrejšem diplomatskem reševanju konflikta. Ali pa (si) vsaj javno nihče več ne laže, da lahko gresta orožje, več in še več orožja, ter mir lepo skupaj. Pacifizem ni več opcija, je mogoče povzeti po Balibarju, podobno pa je za Delo razmišljal francoski filozof Jérôme Lèbre. »Seveda vsi stremimo k temu, da bi se nasprotni strani čim prej sporazumeli in bi bilo vojne hitro konec. V tem smislu smo kajpada vsi pacifisti. A če pomeni pacifizem prizadevanja za popoln umik orožja, tudi za prepoved njegove prodaje, je zadeva bolj zapletena, nenasilno se aktualni Moskvi pač ne da postaviti po robu. Saj si lahko predstavljamo, kaj bi miroljubna ljudska vstaja proti Kremlju sprožila doma v Rusiji: grobo bi jo zadušili.«